“Počnite samo stvari, ki jih počnete s srcem in v njih uživate! Uspeh zagotovljen!”
“Afirmacije imajo veliko moč, uporabite vizualizacijo, verjemite v uresničitev, če je mogoče v vaši domišljiji, je mogoče tudi v resničnosti! Gremo! Akcija!”

Ravno taki zapisi so ga pripravili do tega, da je postal tak kot je. Sprva so ga ti motivacijski nagovori, ki so ga kar oblegali z vsepovsod, jezili. Bil je razočaran nad svetom, življenjem, ljubeznijo …
Nad seboj.
Udeležil se je tudi nekaj predavanj na temo osebne rasti in spoznal, da ljudje radi o sebi mislijo, da delajo dobro. Da so dobri.
On je vedel, da ni dober. Zavedal se je svojih temnih misli. Vedel je da je slab. Do sebe in do drugih.
A do sebe je bil slabši.
Z drugimi se ni niti kaj dosti ubadal, sebe pa je trpinčil. Tako fizično kot psihično. Ves čas je premleval pretekle dogodke, jih analiziral, sukal. Rezultat je bil vedno isti. Bes!
V kleti hiše svojih staršev, kjer si je uredil neko zatočišče in kjer je preživel ure in dneve, pisaje dnevnik, med razmišljanjem, ki ga je prekinil le močan glavobol ali pa med fanatično vadbo, je sklenil, da bo poskusil. Da nima več česa zgubiti.
“Kakšne vrednote spoštujete?”, je predavatelj, bojda nek doktor česarkoli že, spraševal nasmejane slušatelje.
“Poštenost.”
“Zvestobo.”
“Ambicioznost.”
So ubogljivo odgovarjali tisti, na katere je pokazal s prstom.
Šlo mu je na smeh, obenem pa ga je imelo, da bi vstal in mu v vrat zapičil svoj žepni nož.
A tak je svet postal. Tega se je zavedal. On. Drugi ne.
Stremuhi, povzpetniki in komolčarji so iznašli besedo, ki njihovo grabljenje, kopičenje in uničevanje označuje kot nekaj pozitivnega.
Z zvestobo so mislili kakopak na lojalnost in pripadništvo podjetju, firmi. Njihovi seveda. Od zaposlenih. Poštenost pa je nekaj iz pradavnine. Nekaj kar je nekje, nekoč obstajalo. Sedaj je ni več.
Začel je obiskovati tudi predavanja na fakulteti. Kar tako. Ne da bi bil vpisan. Filozofska v glavnem. Po nekaj tednih, je šel po predavanju na čaj v bližnji lokal, usedel se je zadaj, kjer je bilo temneje in ga klepet ni preveč motil.
S hrbtom je bil obrnjen v steno, nekaj je zapisoval v beležko, vmes pogledoval skozi okno in opazoval ljudi, ki so begali sem ter tja. Na avtobus, na pošto, na tržnico, k mesarju, …
“Motim?” je čisto blizu njegovega ušesa dejal nežen ženski glas. Skoraj potiho. Zaprl je svojo beležko. Naglo. Malodane instinktivno. Istočasno se je ozrl čez levo ramo.
“Da.”
“Rada bi govorila s tabo.”
“Zakaj?”
“Zdiš se mi zanimiv, vedno sediš sam. Osamljen se mi zdiš.”
“Nisem. Tako mi je všeč.”
Lagal je njej, sebi, svetu. Bil je osamljen. A mu je bilo v neki meri tudi všeč. Nobenih dogovarjanj, pregovarjanj. Z nikomer. Razen s samim seboj …  že to, ga je utrujalo.
“Kaj bi rada?”
“Rada bi te spoznala. Zanima me kdo si.”
Tišina. Ni ji odgovoril.
“Kdo si?”
“Kdo sem?”
“Ja, kako ti je ime?”
“To ni isto?”
“Da ni?”
“Ne, ni … Tako kot ni isto ‘rada bi te spoznala’ in ‘rada bi fukala s tabo’.”

Do tistega trenutka je čepela poleg njega.
V visokih petah, sivem krilu z visokim stranskim razporkom, ki je razgaljal njeno nogo vse tja do sredine stegna in beli oprijeti srajci s tremi odpetimi gumbi iz katere so kipeli njeni joški.
“A tako? Se pa ceniš …” je dejala in ga z ritjo zrinila do stekla skozi katerega je maloprej gledal vrvež pred lokalom.
S komolcem leve roke se je prislonila na mizo in ga pogledala v oči.
“Zakaj pa bi JAZ hotela fukat s TABO?”
“S kakšnim namenom pa si potem TI prišla do MENE?”
“Sem že rekla. Zdiš se mi zanimiv. Rada bi te spoznala.”
“Ne.”
“Kaj ne!?”
“Ne… ne bova se spoznavala!”
“Zakaj ne?”
“Poslušaj …”
“Sabina sem.”
“Me ne zanima! Nočem tvoje družbe, nočem se spoznavati, nočem biti del te vaše skupnosti in nočem, da me vznemirjaš kadar se …”
“Te vznemirjam?”
Še bolj se je nagnila proti njemu. Videl je njene rdeče ustnice, njen jezik in njen temno rdeč modrc, poln njenih dojk.
“Nimaš dovolj družbe? Znancev, kolegov, snubcev, fukfehtarjev?”
“Da, zadosti jih imam. Sita sem jih. Rada bi DEDCA, razumeš!”
“Te tile študentki ne rajcajo več, pa si prišla meni komplicirat življenje kaj? Ker te edini nisem nikoli obletaval, se ti nasmihal  in vabil v Portorož, na smučarske počitnice ,…”
“Si ljubosumen?”
“Ne!”
“Lažeš!”
“Imaš mokro pičko?”
“Ne!”

Z roko ji je segel med nogi, in ker je bila brez nogavic, otipal njene gladke hlačke, ki so bile zagotovo enake temno rdeče barve kot njen modrc, kupljene v Victoria’s secret ali pa naročene posebej pri šivilji. Zdznila se je, ko ji je s prstom segel za rob hlačk in ji narahlo potisnil prst v vagino.
“Lažeš …” ji je povsem mirno rekel le kak centimeter od njenih ust in obliznil prst s katerim je prodrl vanjo.
Vdihnila je. Globoko. Skozi nos. Kot ostrostrelec, ki se pripravlja na atentat.
Izdihnila je in sprožila.
Tik preden je zaušnica priletela na njegovo lice, jo je zagrabil za zapestje in ga stisnil.
“Mala, ne se zajebavat.”
Potegnil jo je k sebi, prislonil ustnice na njene in šepnil:” Ludvik sem.”
“M … me veseli.”, je zajecljala Sabina s tresočim glasom vzburjene in obenem zmedene mladenke, ki ni bila povsem prepričana, ali je dobila natanko tisto kar je želela ali pa naj bi svojo odločitev vzpostaviti stik z njim obžalovala.