Črnci smrdijo. Angleži so degeneriran otoški produkt incestov. Američani so neumni. Italijani so mamini sinčki. Balkanci so primitivni. Krščanski duhovniki so pedofili in pederasti. Homoseksualci so poženščeni sprevrženci. Štajerci so obupni vozniki, Korošice so lahkoživke, Dolenjci so pijanci. Ljubljančani so naduti, Gorenjci so škrti.
Ne … Škoti so škrti. Ne! Židje so škrti!
Oziroma … Židje so morilci palestinskih otrok.

Bo kdo zaradi teh stavkov užaljen?
Tudi če bo, to kaže na nizko samopodobo, pomanjkanje smisla za humor ali pa se je v trditvi našel.
Morda bi bilo zapisano bolj ‘duhovito’ če bi bilo narisano. Saj veste … nič slabega ni bilo mišljeno … šaljive risbe pa res ne morejo biti povod za užaljenost.

A bejžte no.
A zato je karikaturist Maurice Sinet, ki je v ‘satiričnem’ časniku Charlie Hebdo pisal o Sarkozyijevem sinu in njegovi spreobrnitvi v židovsko vero doživel tožbo, bil oklican za antisemitista in bil na koncu ob službo. Ker se ni nihče čutil užaljenega, kaj?

Že od prve novice dalje, ko sem po radiu slišal, da sta dva zamaskiranca vdrla v poslopje stavbe najbolj razvpitega tednika na svetu ter pričela svoj krvavi pohod, ni bilo slišati malodane ničesar drugega razen tega.
Skoraj vsaka povezava, ki so jo ljudje objavljali po družabnih omrežjih je bila nekako povezana s tem.
Je suis charlie, dvignimo svinčnike, svoboda govora, muslimanski teroristi, napad na suverenost medijev, odziv karikaturistov na streljanje v uredništvu Charlie Hebdo, Francija zavita v črno, svet je zgrožen nad okrutnostjo, teroristični napad.
Vidiš risbe, posnetke, bereš članke, kolumne in si misliš ‘presneto, tem se je res odpeljalo …’

Toda kdo so ‘tem’?
Muslimani!?

Praktično vse muslimanske države so dejanje strogo obsodile in ga ne podpirajo, razen Islamske države, ki pravzaprav niti ni država.
Torej ne gre za muslimanski teroristični napad, ampak gre za napad dveh oseb, dveh skrajnežev, ki sta pač muslimana.
Ali gre za teroristični napad?
Za ljudem nagnati strah v kosti in jih naščuvati proti nekomu drugemu, zagotovo ta oznaka najbolj vžge.
Tudi več časopisja se s takim naslovom več proda in tudi več klikov je.
‘V Parizu 12 žrtev terorističnega napada’

Stara znanca policije vkorakata v poslopje časnika, prisilita novinarko, da jima odpre in pričneta pobijati ljudi, kasneje jo pocvirnata, spotoma ubijeta policista, njegovi kolegi najdejo osebni dokument enega od njiju, prizorišče zločina si ogleda sam predsednik Holland.

Sta možakarja, ki sta se urila pri Al Qaidi izpustila kako učno uro ali sta osebno izkaznico pustila nalašč, da ko/če prideta pred Alaha ne bosta obravnavana kot zgolj običajna vernika, temveč kot mučenika in bosta lahko svoji oprani betici položila v nedrje ene izmed obljubljenih devic?
Pri obilici vnemar ubitih Cherifov in Saidov bi se zlahka zgodilo, da bi ne vedel, da sta ravno onadva tista, ki sta umrla v njegovem imenu.
Kdo bi vedel koliko njunih soimenjakov je bilo med milijoni pobitih civilistov, ki so življenje izgubili ob širjenju Demokracije v kateri ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenj.

Pod svobodo govora razumem, da smem vsakomur reči, karkoli si že mislim, s tem pa vzamem v zakup tudi njegovo reakcijo na izrečeno/zapisano/ narisano in če vem, da ga bom s tem užalil, lahko pričakujem tudi brco v piščal ali pa eno na gobec.
Če svojo pravico do svobode govora izražam na grob, nespoštljiv in namenoma žaljiv način bi ne smel biti presenečen, če se nekdo ravno tako drastično odzove.

Risbe preroka Mohameda so bile skrajno žaljive za vse muslimanske vernike, saj je njegova upodobitev nezaželena, kaj šele v pozah, ki so si jih omislili charlijevci.
Nekdo, ki že tako ne potrebuje ravno izgovora zato, da koga pihne ali pa kaj vrže v zrak ter ob tem vzklikne jihad!, jih bo kvečjemu izkoristil sebi v prid.
Sicer pa niso bile le te risbe sporne. Časnik slovi po izjemno rasističnih in nestrpnih karikaturah, karikaturisti, ki jih ustvarjajo pa se le šalijo.
Vendar s svojim delovanjem ne nameravajo odnehati, niti ne gre pričakovati, da bodo odslej kaj milejši.
Še raje si bodo ošilili svinčnike ter z njimi še naprej špikali in drezali.
Do sedaj je naklada Charlie Hebdo štela 60.000 izvodov , naslednja številka izide v milijonski nakladi. V poklon devetim ubitim sodelavcem.

Vsaka stvar je za nekaj dobra, a Charlie?

Nedvomno bo spet kaka karikatura, ki bo podpihovala sovraštvo in versko nestrpnost s pridihom rasizma in morda ščepcem homofobije.

Za zgled bi jim lahko bil en drug Charlie. Charlie Chaplin. Človek, ki je skozi upodobitev diktatorja pozival k strpnosti.
Ne pa, ki bi svojo nestrpnost zavijal v satiro.