Moja prizadevanja, da bi se mi nekoč uspelo prebiti v slovensko pisateljsko srenjo so precej klavrna, saj me pri tem nekako ovira moj lastni jaz, ki nikakor noče sodelovati v teh jalovih poskusih naskoka na avtorsko sceno, čeprav so zametki rahlih usklajevanj že pognali prve popke.
Na zadnjem takem dogodku, ki sem se ga bil udeležil je bilo skorajda moč čutiti tisto pristno vzdušje in prebujanje notranjega zavedanja, da nekje globoko v meni tiči literat.
Pravi pravcati. Čutil sem ga v drobu.
To nikakor ne pomeni, da sem v silni želji uspeti in kaj kmalu izdati oprijemljiv izdelek s platnicami ter s stranmi na katerih bi si sledile črke v različnih zaporedjih, verjel besedam kakega založnika, ter mu med čistili, metlami in krpami, nemarno zmetanimi za vrati z napisom ‘skladišče, vstop dovoljen samo zaposlenim’, nastavil zadek.
Celo besedo ‘literat’, ob kateri me je prej spreletaval srh in oblival hladen znoj, če sem jo le slišal, kaj šele, da bi jo bil izustil, mi počasi uspeva izdaviti brez, da bi si vsaj malček bruhnil v usta.
Kar želim reči je, da sem se čutil literarno.
Kot t prav pofukan pisatelj.
V mapi sem imel natisnjeno zgodbo, nekaj sveže vnesenih ročnih popravkov, zadovoljivo število aliteracij, nekaj družbene kritike in še pred začetkom samega mnogoboja sem vase vnesel liter temnega češkega piva.
Še preden sem sploh slekel plašč.
Celo na ovratniku srajce se je pojavil madež, ki sem ga bil uzrl stopajoč na prste za njenim hrbtom medtem, ko se je ličila, a se je izkazalo, da je bila bržkone le voda, saj je izginil tako kot se je bil pojavil, tako da nisem mogel povsem izkoristiti jokerja zapitega in zanemarjenega literata.
Moja trema in nervoza sta se kot ponavadi našemili v oholost in odrezavost.
Časa do mojega branja je bilo še precej in ravno zadosti, da sem uspel pokaditi skoraj vse cigarete ter spiti še nekaj piv, saj je bila gneča v lokalu neznosna in sem se raje zadrževal zunaj.
Prostor je bil zabit do zadnjega kotička pa še tam je nekdo sedel na tleh, nad njim je nekdo čepel, nad njima pa nekdo v stoje bedel, da ju kdo ne pohodi ali pa se čeznju ne spotakne.
Tolikšnega zanimanja za literarno ustvarjalnost, za pisano besedo in interpretacijo samih avtorjev besedil najbrž ni pričakoval nihče.
Ker ga v resnici tudi ni bilo. Le prizorišče dogodka je bilo pač majhno.
Sedaj, ko se je bližal čas mojega čitanja in zasedbe sedeža na nekolikanj privzdignjenem odru, je po vseh tistih popitih perih omenjeni literat že krepko butal ven.
Glih prov prbit, glih fajn prešvican od postopanja v literarni savni in prekajen od heftanja čikov v predverju, zaradi obojega skupaj že malce nahoden in temu primerno žameten, torej ravno pravšnji.
Naredim še en šluk, pobašem ruzak in se zdrenjam med ljudmi, da pridem do mikrofona.
Najprej se malce prijateljsko zbadava z Gorostasnim, nakar povem, da sem bil pripravil nekaj hudomušnega in zabavnega, vendar pravila pravijo, da moram brati tisto isto s čimer sem se bil uvrstil v finale.

‘Ne, ni ti treba!, Kdo to prav’!?’
‘Mail ste mi poslali, da moram! Ne me jebat zdaj tle! Mail je svet!’
‘Ni res. Lahko bi bral kar bi hotel.’

Kaj naj zdaj? Preberem pravljico?
Preberem torej kar sem se brati namenil, sestopim in grem kot se za literata spodobi naravnost k šanku ter ven. Pit in kadit.

Tile mnogoboji so iz leta v leto zanimivejši.
Toliko različnih stilov, pogledov na svet in interpretacij. Svoje zgodbe podajajo raznorazni p blogerji, amaterski pisci, člani upokojenskih literarnih sekcij kot tudi že uveljavljeni literati, z že izdanimi prvenci ali celo večimi knjigami.
Od peresno lahke kategorije do težkokategornikov. Vse v istem ringu, z enakimi merili in z enakimi vatli.
Kriza tolče vsepovsod in gnar je gnar. V pravilih pa tudi ni nikakršnih omejitev kdo se sme ali pak ne sme prijaviti.
Kdo ve … morda bo naslednje letu sodeloval tudi Mazzini. Ali pa Moderndorfer. Gazvoda.Vojnović nemara.
Vendar na to ne gre gledati kot na konkurenco s katero se ne more kosati nekdo, ki piše zgolj za zabavo ali pa tako malo – za hobi.
To je izziv!
Ravno zato tuhtam, da gre bolj kot za predstavitev svojega dela, svojega pisanja, razmišljanj in razglabljanj zavitih v neko kratko zgodbo, v resnici za neke vrste literarni cirkus, literarno areno, prozni mnogoboj, kjer so dovoljena vsa sredstva.
Šteje vse!
Za jebeni performans gre. Ta pa mora biti všečen. Populističen. Najmanj kar lahko storiš je, da si nadeneš kurčev klobuk al pa lajbč. Navsezadnje je odločilen glas ljudstva. Ljudstvo pa sestavljajo ljudje, ki pridejo na performans. Več ti jih je naklonjenih, večje možnosti za zmago imaš.
Kakovost zgodbe, izbor besed, vsebina so stranskega pomena.

Morda se bo z leti, s poglobitvijo krize in posledično s pehanjem za denarjem, kot tudi z željo po uveljavitvi, mnogoboj razvil v literarno prozni prosti slog gladiatorske borbe, kjer bo branje potekalo kar en čez drugega. Glasnejši, močnejši in vztrajnejši ko si, bolje je.
Eni bi opletali s kemičnimi svinčniki in nalivniki ter se skušali prebiti zadosti blizu nasprotnika, da bi ga s pisalom dregnili v oko ter mu s tem onemogočili nadaljevanje branja, drugi pa bi rajtam na verigo navezali pisalni stroj iz sredine prejšnjega stoletja ter ga sukali okoli sebe dokler sotekmovalcem ne izbijejo vseh zobali pa jih vsaj onesvestijo za kako minuto.
Za branje imaš namreč na voljo le sedem minut, pa še na to omejitev se marsikdo kratkomalo požvižga.

Za varnost občinstva bi bilo poskrbljeno z namestitvijo nastopajočih v velikansko železno kletko, za večjo interakcijo pa bi obiskovalci lahko v kletko lučali kar jim pač pride pod roke. Kozarce, flaše, gnilo sadje in zelenjavo.
Najbolj zagreti navijači pa bi lahko svojim favoritom nudili tudi prvo pomoč in izotonične napitke.
S tem bi kakopak privabili večje množice, dogodek bi lahko prestavili v kako večje prizorišče, stekalo bi se več novcev, s tem bi se povečal nagradni sklad kot tudi število nastopajočih, z njimi bi bilo še več različnih pristopov, struktura občestva bi bila mnogo bolj raznolika, v temnih kotičkih publikuma ne bi posedali zgolj knjižni molji, sramežljivi komparativisti, zdolgočaseni slovenisti in ostala literarna sodrga, ki čaka na neuporabo rodilnika, napačno uporabljen sklon ali predlog.
Miljenci in neusmiljenci različnih miljejev bi se spopadali kakor vedo in znadejo. Zabava za vse.

Morda pa bi z združitvijo pleba, meščanstva in intelektualne elite pod eno streho, lahko uspeli razširiti bralno kulturo in pripovedništvo, s pridobitvijo večjih finančnih sredstev pa obuditi založništvo in izdajateljstvo.
Zagotovo se je lažje izpostavljati, špilati klovna, glumiti gljivo, biti vaški norček ali pak karkoli že, če imaš možnost odnesti domov kaj več kot le trepljaj po rami, stisk roke, ustno pohvalo od naključnega, da si bral dobro ali pa celo, da si bil drugi po oceni strokovne žirije, konec koncev pa tudi od orjaškega čeka za osemsto evrskih, ko si svoj del odreže še država, ne ostane prav dosti, vseeno pa je malce več, kot so sicer honorarji za pisanje kolumn, člankov, besedil za tiskane in netiskane publikacije, občila in portale.

Potem pa piši …

Če se kdo spomni besed cigojnarja, namenjenih šlager pevaču v filmu ‘Ko to tamo peva’ in če pevanje nadomesti s pisanjem, mu je kaj kmalu jasno, da se od pisanja živeti ne da.
Kaj živeti. Niti životariti ali pa si s tem zaslužiti za kak priboljšek.
Možno pa je seveda tudi, da se ne gibljem v pravih krogih, ne poznam pravih ljudi in pišem o napačnih rečeh ter jih pošiljam na napačne naslove.