Če bi se mi kdaj zgodilo, da bi bil blagoslovljen s starševstvom dvojčkoma, ki bi bila za povrh še enakega spola, bi takoj po ugotovitvi nosečnosti in nuhalni svetlini, ki bi potrdila enojajčnost ter njun normalen razvoj, posedel bodočo presrečno mater za mizo in z njo sklenil sledeči dogovor:
Pod nobenim pogojem ju nikdar, nikoli in nikjer NE BOVA oblačila v enaka oblačila!
Niti enakih kapic ne bosta nosila na svojih enakih prisrčnih glavicah, pa naj bo to še tako prekleto srčkano in prikupno.
Niti pomisli naj ne, da bi ju poimenovala z rimajočimi se imeni kot to storijo nekateri in sta fantka Marko in Žarko, dekletci pa Sanja in Manja., ali pa z enakimi inicialkami, denimo Brane in Borut ali pa Metka in Mojca.
V najbolj divjih in norih sanjah naj si ju ne predstavlja kot zmagovalca na festivalu najbolj podobnih si enojajčnih dvojčkov.

Ne razumem fascinacije ljudi nad dvojčki.
Sploh ne nad temi, ki so si podobni kot jajce jajcu in še potem, ko so že odrasli, hodijo okrog skupaj v enakih hlačah in srajcah in jaknah ter čevljih, enako počesani in so si na las podobni. Meni je ob njih milo rečeno neprijetno.
Ne vem zakaj. Morda kar čakam, da bosta istočasno spregovorila natanko enake besede, ko pa si menda znajo brati misli in čutijo tisto kar čuti oni drugi, četudi je ta po nekem čudnem naključju kilometre in kilometre proč.

Je ta njihova domnevna vez, res tako močna ali jih njihovi debilni starši namesto, da bi jih vzgajali kot individualne in samostojne osebe, vzgajajo kot polovico nekega para in jih s tem zafukajo, da si niti čevljev ne zmorejo zavezati brez prisotnosti svoje sestre ali brata?

Težko si predstavljam, da so enaki, ker so radi enaki in čeprav je mogoče res ljubko videti dva povsem enaka dojenclja v vozičku kako cuzljata enaki dudi, ni prav nič ljubko, če dva štiridesetletna desca sedita v lokalu na kavi en drugemu nasproti za mizo in sta en drugemu zrcalna podoba.

Bolj srh vzbujajoče kot identična dvojčka z istim izrazom na obrazu in istim nasmehom, sta identična dvojčka z istim izrazom na obrazu in istim nasmehom, ki imata poleg sebe … identični dvojčici.
Ki imata prav tako isti ksiht, isto pričesko, enaki pentlji v laseh in sta obe v enaki preklemanski obleki z enakim cvetličnim vzorcem in enakih balerinkah, njuna moža pa sta prav tako oblečena povsem enako … z enakimi zavihanimi brki in enakim zataknjenim nageljnom v gumbnici srajce. Enake kakopak.
Kar naježim se!

Brrr, kar zmrazi me, če pomislim, da bil imel to srečo in bi bil JAZ enojajčen dvojček.
Vzgojen tako, da bi mi dejstvo, da ob meni ves čas stopica takisti klon, moja kopija … ali pak jaz njegova, ne povzročalo prav nobenih preglavic.

Niti predstavljati si ne morem, da se ti ljudje res odločijo biti enaki, ker so to radi.
Kako to da eden od njiju enkrat ne reče:’ Ti jaz bom pa brke in brado pustil rasti, na živce mi gre, da si povsem trezni ljudje manejo oči , ker mislijo, da vidijo dvojno …’

Zdajle so mi šle pa kocine pokonci, ko sem se spomnil da se včasih dvojčki, ki so bili ob rojstvu ločeni, potem čez leta srečajo v kakem letovišču in so prav tako enaki!
Prejoj! Mar je res ta vez tako močna, da se obnašajo in strižejo in češejo in oblačijo povsem enako četudi niso en ob drugem?

Ali je to samo v filmih?