Zlagal sem škatle na paleto, ko je nekdo spodaj zakričal:« Mal’ca!«
Snel sem rokavice, jih vrgel na delovni pult, ugasnil luč, izklopil radio in se spustil po stopnicah na dvorišče ter vstopil v garderobo.
»A si se poj zmenu z unmo za une unga d t bo zrihtal?«

Taka in podobna vprašanja so iz Vinkovih ust letela ves čas. Bil je hujši od kake branjevke. Vse ga je zanimalo. Vse o drugih. V življenju se mu ni zgodilo nič omembe vrednega razen služenja vojaškega roka v Srbiji, občasnih izletov s čebelarskim društvom, gasilske veselice in šihta.
In to je bilo edino kar je imel povedati.

Sedeli smo za mizo in jedli.
O čemerkoli je že stekla beseda med obedom, prej ali slej je Vinko začel razlagati eno od treh vojaških zgodb; kako so se peljali s tovornjakom skozi neko vas, kjer si je potem ogledoval sadje na stojnici in ga je mamka ozmerjala da naj ne šlata voča, kako je s težavo (mar bi raje poskusil z odpiračem) odprl konzervo z že nekaj let pretečenim rokom uporabe in kako je s Šiptarji menjal marmelado za suho meso.
Najraje pa je povedal tisto, kako je bilo, ko se je njegov stric vračal z vlakom iz ruskega ujetništva.

»So jih na postaj’ v Beograd pričakal, pa so jim frišn kr’h deval pa vroč pasulj, pa kolkr so wotl so dobl … Sam tel niso že en cajt nč jedl, pa topuga sploh ne in so jm ževodc pupokal, so tm na peron’ poj pomrl. Je en začel tult, da naj ne jejo, da je zastrupljen, pa je stric poj prst v gobec vtaknu pa je vse skuzlov, če ne bi takrat tm umrl. Takla so tel t spodn.« Pri tem je pogledal proti meni.

Komaj sem čakal, da bo konec te usrane malice, da se vrnem na delo in da bo konec dne. Sit sem bil teh zgodb, sit sem bil njihovega popivanja, sit sem bil ignorantskega šefa in sit sem bil sodelavcev, ki so bili vsi po vrsti zagovedani, zaplankani hribovski runklni, ki so me grdo gledali od prvega dne.

Nisem zavijal po njihovo, nisem bil njihov – bil sem od dol in prav nič se nisem potrudil, da bi bil sprejet.

Službo sem dobil preko agencije za zaposlovanje in podjetje jim je plačevalo lep odstotek poleg moje plače, zato me je direktor po dveh mesecih poklical v pisarno za podpis pogodbe in to kar za nedoločen čas. Češ, da je zadovoljen z mano.
Fantje so špekulirali, da bom dobil odpoved.
»Busanc tle ne bo nikol’ dubu rednga šihta.«, je bojda komentiral Vinko.

Vsaj tako mi je rekel Martin, ki je bil dežurni kurjač in je hodil od enega do drugega, zašinfal čez odsotnega, da si mu pritegnil, nakar je šel k njemu in mu povedal kar si rekel. Kmalu sem ga prečital in nisem z njim izmenjal niti dobro jutro.

Kaj dosti se nisem pogovarjal niti z ostalimi. Prišel sem delat ne pa bratiti se s to svojatjo. Smo si bili pa v eni stvari enotni – jaz nisem maral njih in oni niso marali mene.

Ko sem prejel prvo plačo, pa me je Slavko vseeno oblajal in mi razložil kako to gre.
»Prvo plačo se zapije!« mi je z zabuhlim obrazom prepredenim z modrimi žilicami zabrusil, ko sem odhajal.
»Vem, saj sem jo. Prvo plačo.«
»Tisto drugje ne šteje – tole prvo pri nas je treba zapit.«
»Saj boste tvojo …«

Neko jutro mi je trola odpeljala pred nosom in sem zamudil. Dvajset minut.
Slavko mi je z viličarjem pripeljal nasproti im mi kazal na uro.
»Mi že delamo!«
»Vidim, da si že nadelan, ja.«
Jezika nisem znal nikoli držati za zobmi …

Ko sem se preoblekel, sem poiskal šefa, ki je bil vedno nekje drugje, kot bi moral biti. Tokrat je s Slavkom ždel v skladišču in popisoval neko blago, ki so ga razložili s tovornjaka, Slavc pa mu je razlagal kako je bilo na Tajskem. V glavnem o kurbah in kako pijani so bili.
Stopil sem k šefu.

»Janez, se opravičujem, zamudil sem, bom pa pol ure dlje ostal. Če mi poveste kaj naj grem delat.«
»Prav. Dokončaj tisto, kar sem ti včeraj naročil.«
»Tisto je končano, sem že včeraj opoldne končal in se lotil sortiranja starega blaga.«
»Potem daj pa tisto naprej.«

Ni imel pojma, ne kaj kdo dela, ne kaj je potrebno narediti. Če ne bi imel naročil in delovnih nalogov, bi obstal sredi dvorišča in zijal okrog sebe kot zapuščeno ščene. Le da si to v zmedenosti in iz dolgčasa, lahko vsaj poliže jajca.

In ker je bil tak kot je bil, so tudi ostali postopali, popivali in se pretvarjali, da delajo. No ne ravno vsi – tisti, ki so morali pripraviti izdelke ali polizdelke so garali, Slavc pa je bil ves čas prislonjen na kako paleto za katero je imel pijačo. In Janez – šef je to mirno toleriral. Ker je bil pač Slavc tisti, ki mu je lizal jajca.

Nekega dne pa se je na oglasni deski kar na lepem pojavilo direktorjevo obvestilo o popolni prepovedi uživanja alkohola na delovnem mestu. Kaj hujšega!?
Nekdo , ki zjutraj ne zmore sesti v avto brez šilca žganjice v riti in se odpeljati na delo, tudi v službi ne more funkcionirat vse dopoldne, ne da bi kaj spil!

Tisto je bil le papir. Še naprej se je pilo, le bolj na skrivaj in ne vsem na očem. Tisti ki niso pili, se ob to niso obregali, jaz pa sem se vsakič, ko mi je Slavc prišel blizu.
Vedno je imel namreč kaj pripomniti.

Če sem pripravljal polizdelek …
»A komaj pol silosa si spraznil? Jaz sem že …«
»Kaj si že? Celo flašo spraznil?«

Kadar sem točil komponento …
»A maš ti še za točiti?«
»Jaz mam še, pa ti?«

Nekoč mi je zagrozil: »A bi ti rad da se ti kaj naredi?«
»Nikakor ne, zato pa vedno pazim, kadar si ti na viličarju, da si čim dlje od mene.«, sem poškilil in z rokami zasukal imaginaren volan.
»Kaj sploh delaš na dvorišču, nimaš kaj hoditi sem pa tja, šestkrat na dan. A maš prehlajen mehur, da skoz scat hodiš?«
»Saj ne grem vedno scat, včasih grem pit. Človek dela, pa švica, pa mora kaj spiti, saj žejo pa menda razumeš?«
»A si fovš, a bi ti tud’, saj mam dost pijače, so mi jo stranke prinesle za novo leto.«
»Potem nisem edini, ki je opazil kaj imaš najraje.«

Od nekod se je vzel Janez in obema zabičal naj odnehava in greva nazaj delat. Ker sem bil namenjen proti stranišču, sem tja tudi šel, nazaj grede, ko sem šel mimo šefove pisarne, pa me je le ta ustavil.

»Kaj sta imela?«

»Nič nisva imela, ves čas se vtika vame, pa sem mu par stvari nazaj povedal …«

»Nimaš ti kaj tu govoriti, zato sem jaz tukaj, da uredim zadeve in da komu kaj povem!«

»Potem pa povejte! Povejte mi kaj naj delam zjutraj, ne da vas iščem po firmi in vas sprašujem, na koncu pa mi rečete da naj kaj najdem, povejte Slavcu tisto, kar sem mu povedal jaz in povejte meni, če vas kaj moti, ne da mi razni Vinkoti in Martini govorijo kaj vam ni prav. Dokler mi vi nič ne rečete, jaz sklepam da delam v redu.«

»Poslušaj, saj ti nihče ne upa nič reči, ker vedno popizdiš! «

»Popizdim, kadar mi Mare pride povedat, da sem slabo pospravil skladišče. Mare, ki za lastno higieno ne skrbi in smrdi, da nam je vsem slabo. Popizdim kadar mi nekdo, ki je pijan in hodi na razne konce nagibat flašo, ki jo ima skrito med paletami, šteje kolikokrat grem scat.

»Saj greš res dostikrat!«

»Kje pa piše da ne smem? Za pijačo pa piše da se je ne sme konzumirat, pa veste da se jo, pa ne naredite nič! Tale je po cele dneve trd, a boste toliko časa čakal, da bo koga nasadil z viličarjem?«

»Fantje majo prav, res si svetovni prvak v podjebavanju!«

»A zato, ker se ne pustim jebat? Ker se postavim zase? Se moram, mi ne preostane drugega. Prvi teden mi je Primož non stop najedal in kritiziral vsak moj gib, pa sem vam rekel, da človek, ki pride nekam na novo delovno mesto in se privaja, ne more še nekega šikaniranja trpet’ zraven. In kaj ste naredili? Nič! Smejali ste se!«

»Kaj pa naj bi naredil?«

»Ne vem … Zato ste VI tukaj da uredite zadeve …«

Vseeno mi je bilo. Polno pizdo sem jih imel vseh skupaj. Šel sem ven, čez dvorišče proti vhodu v obrat, kar se pripelje spet tisti bizgec z viličarjem in mi požvižga.
»Si se to na Tajskem navadil žvižgat za tipi?«
»Ne …«
»A si imel že prej to navado?«
Teslo zarukano me je le debelo gledalo, jaz pa sem se povzpel po stopnicah, prižgal luč, vklopil radio, si nataknil rokavice, nadaljeval kjer sem ostal in upal, da tisti dan ne bo več nikogar blizu.