Prav vsi so že zapustili štirinajst nadstropno bleščečo poslovno stavbo, katere steklo je ravno prejšnji dan ekipa alpinistov, ki se je spustila s strehe, opremljena s čeladami, čistilom in brisalci, očistila, da je objekt od daleč deloval kot zloščen dragulj, vpet v jekleno konstrukcijo. Celo čistilke so že opravile svoje delo čeprav so praviloma prihajale po koncu delovnega dne, posesale vsa tla, pomile vse toalete, pobrisale ves prah, počistile vsa okna. Slednje bi lahko opravili tudi delavci, ki so jih očistili od zunaj, a je upravitelj stavbe, potem, ko je potegnil črto ugotovil, da bi bili stroški mnogo višji, kakor pa urne postavke pridnih ženskih ročic, ki so skrbele za čistočo in urejenost notranjosti, ter sklenil, da če se bodo nekoliko podvizale, zmogle tudi to. Tista zadolžena za prostore podjetja, čigar vodja kreativnega oddelka je bil, je vsakič, ko je pospravila, očitajoče pokašljala in mu namignila, da čaka le še njegov odhod. Spet. Tihi dogovor imata že slabega pol leta. Odkar si je skoraj zlomil tilnik, ko je padel na sveže pomitih tleh moškega stranišča, kamor je zakorakal po burni videokonferenci s stranko. Svojo rutino je prilagodila njemu in njegovo pisarno pospravila nazadnje. Kar ji je vzelo natanko osem minut. Preden je vstopil v pisarno se je namreč sezul, čevlje pa shranil v spodnji del omare. Če je bilo mokro je izdatno obrisal podplate, nakar jih je še osušil. Obuval jih je le kadar je sprejemal stranke, sicer je bil za pisalno mizo v nogavicah.
Spise, ki mu jih je tajnica pustila na mizi, medtem, ko je bil na kosilu, je potisnil v aktovko, se opravičil prijazni gospe, si zavihtel suknjič čez ramo ter zakorakal proti dvigalu. Zopet je bil zadnji, ki je zapustil pisarno. Pravzaprav v celotnem nadstropju ni bilo nikogar več razen njega in čistilk. To mu je prešlo skoraj v navado. Rad je ostajal po končanih uradnih urah, ko so vsi že odšli, ko se je mesto umirilo in upočasnilo. Dognal je, da v tistih dveh ali treh urah, ko vsi odidejo in trušč potihne, opravi več kot pa prej v celotnem dnevu. Stopil je v lift in skozi šipo gledal oluščene fasade okoliških stavb, blokov v dalji, za čigar slabo izoliranimi zidovi so utrujeni možje v foteljih z nogami na taburejih brali časopis, zdelane žene pa so se mučile s pripravo kosila, kakor je imel v spominu dom, ko je bil majhen pob in se je igral ob vznožju kavča na katerem je oče zadremal po napornem dnevu v službi, čakajoč na južino.
Opazoval je avtomobile na cesti, natrpane avtobuse, ljudi, ki so v vrvežu kakor mravlje bezljali sem ter tja, kot bi ne imeli nikakršnega cilja in hitijo le zaradi tega, ker so hitenja preprosto vajeni. Programirani za naglico.
Nočni portir, ki je nastopil službo ob šesti popoldan, ga je s pogledom spremil skozi preddverje do izhoda, mu s pritiskom na gumb odprl avtomatska drsna vrata, ki so bila izklopljena, da bi kdo nepovabljen ne vstopil, ter voščil prijeten preostanek dneva. Odpravil se je proti avtomobilu v bližnji podzemni garaži, aktovko je položil v prtljažnik, suknjič pa je obesil na obešalnik nad zadnjimi desnimi vrati. Zrahljal si je kravato in sedel za volan službenega vozila, ki ga je uporabljal tudi v zasebne namene, le da je takrat točil gorivo na lastno stroške in ne na račun podjetja. Peljal se je skozi skoraj polovico mesta in si tik preden bi moral zapeljati v ulico, kjer je imel stanovanje, premislil, zavil na obvoznico in se namenil proti nakupovalnemu središču na obrobju mesta.
Nekaj časa je iskal prazen prostor, parkiral, si snel kravato, jo odvrgel na sopotnikov sedež, zaklenil avto ter ležerno stopil proti terasi bližnjega lokala.  Udobno se je namestil na pleteno sedežno garnituro, ki je bila obložena z debelimi mehkimi blazinami, v katere si se skoraj pogreznil in si zavihal srajčne rokave. Lahen vetrič je ravno prav blažil julijsko soparo, ki je opominjala, da se utegne v kratkem nad mestom razbesneti nevihta. Godil mu je. Odpel si je še en gumb na srajci. Dež bi dobro del, tako mestu kot tudi prebivalstvu. Vročina zadnjih dni je bila neznosna. Puhtelo je od asfalta, redki travniki so spominjali na savano v sušnem obdobju, ljudje so bili razdražljivi in lenobni. Oživeli so šele v klimatiziranih nakupovalnih središčih kamor  so se, četudi niso imeli nobenega pravega opravka, hodili sprehajat in bolščat v izložbe. Ali pa so posedali po klopcah, lizali sladoled, otroci pa so uživali v ježi  mehanskih konjičev, v katere je bilo treba vreči žeton, da so oživeli in se z okornimi gibi pognali po linoleju.
Limonada, ki jo je naročil v lokalu je bila topla in kisla, mlad mišičast natakar v preozki majici in s povoščeno pričesko osladen, on pa nekoliko nataknjen ter dobre pol ure prezgoden. Lahko bi se odpeljal domov, skočil pod prho, se obril in preoblekel, časa je bilo zadosti, vendar je sklenil, da ni potrebe.
Med odmorom za kosilo je šel za pol ure v fitnes, se stuširal, si preoblekel spodnje perilo ob vrnitvi v pisarno pa je zamenjal še srajco. Težilo ga je, da dela ni dokončal, hkrati pa se je zavedal, da so mu spise nalašč prinesli tik pred koncem delovnega tedna, saj je bil osnutek pripravljen že pred dnevi. Niso pa vedeli, da doma dela še bolje. Lažje. Hitreje. Jutri popoldan bo imel vse že nared, v ponedeljek pa bo mapo postavil tja, kjer ga je danes čakala. Stari trebušasti plešec se je bal za svoje delovno mesto, v njem pa je videl grožnjo, saj je v enem letu naredil več kot vsi ostali skupaj. Stranke so ga na vse pretege hvalile, kupčije je sklepal kot za šalo, obenem pa je bilo videti kot, da se na vse požvižga. Kar bi ne moglo biti dlje od resnice. Slehernega projekta se je lotil preudarno, preučil tako naročnika kot njegovo konkurenco, poslovanje podjetja, dosedanje delovanje in marketinške prijeme. Vsako stranko je obravnaval enako, naj je šlo za velik posel ali pa zgolj za kako malo podjetje, ki se trudi za obstoj na nemilosrdnem trgu, kjer so podjetja tonila kot barke, ki zadenejo ob čer na razburkanem morju, zaposlene pa so pogoltnili korporacijski valovi ali pa so jih raztrgali morski psi v kravatah.

…