Obzorje je zabrisano. Prazno. Opustošenje, izničenje in eksplozije so pogled s hriba na katerem sem nekoč tako rad posedal v travi s travno bilko med zobmi, poslušal spev čričkov in gledal utripajoče luči mesta, kako kot majhne žareče bucike prebadajo noč, spremenile v povsem novo tesnobo vzbujajoče doživetje.
Prostor, ki so ga še pred nekaj meseci zavzemale poslovne stavbe, stolpnice, hiše, domovi ljudi, ulice in ceste, je le še pogorišče. Prevrnjeni električni drogi so kakor razsute paličice mikada posejani vsepovsod. Z debelo plastjo ruševin in pepela pokrito mesto je uničeno. Nikoli si ne bo opomoglo. Mrtvo je in nemo.
Vsi tisti zvoki, ki sem jih do nedavnega doživljal kot povsem običajen utrip mesta, zvok semaforja, ko se prižge zelena luč za pešce in piskanje pred tem, trušč avtomobilov in mestnih avtobusov, topotanje čevljev ob trotoar, nerazumljivi pogovori mimoidočih v vrvežu, vsi ti majhni glasovi, ki so tvorili celoto in sem jih imel za samoumevne, so popolnoma potihnili.

Vsake toliko je slišati zvok sirene, ki nesmiselno opozarja na nevarnost, krik, osamljen strel, ki odjekne nekje v daljavi in izzveni v prazno, potem pa spet tišina. Tišina, ki para gost megleni zrak, poln dima in saj. Skozenj pronica vonj po krvi, ogaben duh ožganih kadavrov živali zoološkega vrta in trohnečih človeških trupel, ki so razmesarjeni ležali po mestu. Boji, ki so potekali med Cecilijanci in Belisti, so postajali vedno pogostejši in vsakič silovitejši.
Niti Razumniki, skupina intelektualcev, mislecev, znanstvenikov in strokovnjakov z različnih področij, fizike, psihologije, nevrokirurgije, ki se je formirala za zaustavitev vseh oblik nasilja, jih nikakor ni mogla prepričati, naj prenehajo z vojskovanjem, saj ne ena ne druga stran ni hotela o tem nič slišati.V človeku se je znova prebudila ubijalska sla, ki je desetletja nekje v notranjosti počivala, si nabirala moči in čakala, da privre na plano kot uničijoč hudournik, ki ruši in odnaša vse kar se znajde na njegovi poti.
Skoraj sedem desetletij staro medmrežno nasprotovanje se je v eni sami noči sprevrglo v dve nasprotujoči si tolpi, ki sta pričeli z obračunavanji z drugače mislečimi, vse skupaj pa se je stopnjevalo do globalne vojne in vseobsegajočega uničenja.
Zgodovinske čitanke pričajo o tem, da so nekdaj ob zavzetju območja, zmagovalci na drog obesili svojo zastavo, sedaj pa je venomer plapolala ista zastava, ista razcapana črtasta cunja, saj je bil spor med obema vojskama ‘le’ v tem, da jo vidijo v različnih barvnih kombinacijah.
Neznan, več kot očitno zelo usposobljen računalniški heker, je vdrl v strogo varovano območje interneta, kamor so Razumniki shranili vse razprtije, ki so nastale od Pojava dalje in so bile močno varovane, a kot kaže ne dovolj.
Ugibalo se je, če se ni mednje vtihotapil posameznik, ki je sedanjo vojno zanetil ravno zato, da bi človeštvu in Razumnikom – ki so storili vse, da bi zavarovali obstoj človeške rase pred njo samo, skrili določene podatke, ki bi lahko zanetili nove težave in  nove vojne – dokazal, kako nevredno obstoja je, saj je arhivski primer 73510DD zgovoren pokazatelj glede česa vse se je človek pripravljen sporeči, dokazovati svoj prav in navsezadnje za dosego obveljave njegovega prav, celo poseči po orožju in hladnokrvno ubijati.
Morija, ki se je pričela s spopadi po zakotnih ulicah Novega Berlina se je razširila na vse konce mesta, kasneje pa na vso Celino.
Tolpe, oborožene z ukradenimi strelniki iz zaplombiranih vojaških baz in utrdb iz prejšnje vojne, so ustavljale naključne ljudi, jim uperile v obraz cev, mahajoč z reproduciranim kosom tkanine ter jim zastavljale eno samo samcato vprašanje.
‘Kakšne barve je!?’
Kakršnekoli odgovor, komerkoli že, te je obsodil na smrt. Smrt te je v svoj zatohel objem stisnila točno takrat in tam, ali pa kasneje, v vrstah tistih katerim si podal ‘pravi’ odgovor. Tako eni kot drugi so za boj rekrutirali vse moške starejše od petnajst let, praviloma pa so se še isti dan znašli v spopadu z drugimi.
Ironija vsega je, da jih mnogo ni bilo pripravljenih ubijati zaradi tako nesmiselnega vzroka, še večja ironija pa je bila, da jih še več zaradi tako nesmiselnega vzroka ni bilo pripravljenih umreti.
Zato so ob prvi priložnosti poskusili zbežati, s tem tvegali, da v hrbet dobijo enega od dragocenih nabojev in se vkolikor bo njihov beg uspešen, zatečejo v hribe in gozdove, kjer so Razumniki, v taborih zavarovanih z močnim obrambnim poljem, zbirali preživele.
Čeprav smo bili vsi podvrženi preizkusom, testom in preiskavam, smo bili ne ravno veseli, a vsaj zadovoljni, da nismo del klanja, ki se je odvijal spodaj v mestih.
David, ki mu je med eno od Cecilijanskih racij uspelo pobegniti, je pojasnil naše dosedanje domneve.
‘Če so te ustavili Cecilijanci in si odgovoril ‘zlato belo’, so te ustrelili na mestu. Če si odgovoril ‘črno modro’, so te sprejeli medse. Nekaterim so celo dovolili oditi domov, da bi pripeljali še svoje domače, a kaj, ko vsi domači niso nujno videli enako kot ti in bi jih s tem obsodil na strel v zatilje.
Zgodilo se je tudi, da je koga zatem zajela patrulja Belistov, ki pa je od tebe želela povsem drugačen odgovor. Ljudje so v zmešnjavi, ki je nastala, odgovarjali tako kot so mislili, da morajo, ne da bi košček tkanine sploh dobro pogledali in jo skupili zaradi površnosti.’
Fanatizem je ponovno udaril, tokrat v povsem novi različici. Še bolj prismojeni, nevarnejši in mnogo bolj uničujoči kot katerakoli oblika fanatičnega verovanja v zapisani zgodovini.
Odprava vseh religij, relikvij in ikon, kaznovanje vsakršnega malikovanja z zaprtjem v Podzemlje, je sicer ustavilo Četrto vojno, jo zatrla v kali in pognala najbolj vztrajne netilce v ilegalo in jim s kodiranjem komunikacijskih kanalov onemogočila nadaljnje delovanje ter ščuvanje k Spreobrnitvi, vendar tudi Razumniki niso mogli predvideti vdora v Temnico, kjer so hranili najbolj nemogoče osnove za množične prepire, ki so bili grožnja za ponovitev napak iz preteklosti.
Vsakodnevna satelitska poročila so kazala, da jih je po vsem svetu le še nekaj deset tisoč, ki brezglavo vztrajajo v boju, zaloge orožja in streliva jim kopnijo, prav tako, pa se je okrepil tudi Odpor znotraj samih enot Cecilijancev in Belistov.
Rekrutirani so enega za drugim uspeli prepričati, da je povsem vseeno kakšna je zastava, da ne igra nobene vloge in da smo si vsi enaki, četudi bi kdo nemara videl črtasto zastavo kot rdeče zeleno. Vse redkejše streljanje in vedno manj detonacij je dajalo upanje, da gre ena najbolj razdiralnih vojn h koncu.
Preverjeni posamezniki, združeni v redih Razumnikov, obdani z varovalno membrano so se namenili proti zdesetkanim premraženim tolpam, pripravljeni da ponovno zgradijo svoja mesta in vzpostavijo nekdanji red, ter se vrnejo k svojim življenjem, kakršnakoli že so …