Je tole, o čemer je te dni moč brati v skorajda vseh publikacijah in o čemer šepečejo po vseh pisateljskih, literarnih in kulturniških kuloarjih, se zgražajo in obsojajo dejanje, ki ga je storil Evald Flisar, sporno ‘samo’ moralno, ali tudi zakonsko?

Ako gre v dotičnem primeru za kršenje kakega zakona, za spolno nadlegovanje, krivdno prekinitev pogodbe, nemara zlorabo položaja ali kaj sličnega, predlagam, da se zadevo uredi prek nadležnih organov, kot sta policija in sodstvo, ker tale rekla – kazala, kjer novinar napiše članek o neprimernem in obsojanju vrednem ravnanju omenjenega, on odgovori novinarju, zaenkrat še neomenjena mlada kritičarka potem njemu, pa ravno tako neomenjeni novinar njemu, pa on – omenjeni pisatelj –  obema, pa oba neomenjena njemu in tako dalje in tako naprej, zgleda nekam senzacionalistično, nedoraslo in žurnalistično.

Sploh, ko se v to vmeša še zračna balerina (v svojih mehkih plesnih copatkih pravičnosti, čeprav na trenutek deluje, da gre za gojzarje revanšizma in oportunizma), ki slovi po svoji strašni korektnosti in nikakršnem nepotizmu ter bog obvarji, da bi ponesreči, kaj šele nalašč!, na natečajih podeljevali nagrade svojim rednim sodelavcem, ter objavi peticijo za odstop Evalda Flisarja s predsedniškega položaja PEN-a, ki jo je podpisalo kar precej ljudi, mnogo med njimi s predoznako dr.

/vmesni preblisk/ Nikoli mi ni bila jasna potreba po tem, da pred svoje ime devlješ dr., ing., mag. in podobno razen:
– na vratih svoje pisarne ali ordinacije
– na poslovnih posetnicah
– na listinah, izvidih in načrtih, kjer je omemba izobrazbe potrebna zaradi večje verodostojnosti, da se ve, da te ni pregledal nek mazač, da ti ni bajte zrisal nekdo, ki zna uporabljati dva geo trikotnika hkrati in ima v lasti tehnični svinčnik
Nikakor pa ne razumem tistih, ki imajo pridobljene nazive pred imeni na vratih svojih stanovanj, poštnih nabiralnikov ali pa v spletnih peticijah. Šteje njihov glas za dva? Je njihovo mnenje vredno več? Doktorji česa so? /vmesni preblisk/

Slovenska literarna scena je kot kaže gnila. Navznoter in navzven. Tak podalpski durian. Videti je zanimivo, ima te, da bi poskusil grižljaj, ker je pač nenavaden, nekoliko nedosegljiv plod, a brž, ko zasadiš zobe v meso, ki spominja na sila omedeno, zdrizasto in kašasto tepko, pa vendar kompaktno kot kak kos masla ter začutiš sladkoben okus po mangu in ananasu, ti kaj kmalu v nosnice udari vonj, ki še najbolj ustreza ponošenim plesnivim nogavicam, ki si jih imel vso noč na nogah zaradi zateklega gležnja, na katerega si položil na drobno nasekljano čebulo, ki zdaj zaudarja po postanem. Posvečeni pišejo in objavljajo članke/kolumne/kritike povsod. Od časnikov, časopisov, do spletnih literarnih revij. Domnevajmo, da zato, ker so tako presneto dobri pri tem početju in ne zaradi tega, ker se znajo udinjati, nasmihati, prilizovati, prisloniti poljubček na pravo zadnjico ali pa se preprosto sučejo v pravih krogih in občasno (s)prejmejo ‘kompliment’ od kakega urednika/nadrejenega, ki pač ni pisatelj v jeseni svojega življenja, temveč čeden in postaven sodelavec z bisernim nasmehom.  Ampak to gre skozi, ker ni niti pol tako odvratno kot, če se ti po elektronski pošti slini nekoliko starejši gospod.
Če so do sedaj vse ali pa vsaj večino zadev urejali znotraj svojih krogov ter obzidij iz knjižnih opek, ne vidim razloga zakaj bi bilo sedaj drugače in bi svoje umazano perilo prali vsem na očem. Pa, ko bi ga vsaj prali, ga obesili na vrv za sušenje ter pustili vraga, da veter opravi svoje. Ne … žehto vsakič znova, še mokro tlačijo nazaj v pralno korito in drgnejo in drgnejo in drgnejo pri tem pa si z zunanjo platjo dlani otirajo pot s čela, češ poglejte kako mamo! A prej, ko ste svinjali in flekali sedaj zapacane rjuhe pa nismo smeli imeti vpogleda, jel? Zdaj, ko je smrad neznosen in se ne da več lagodno ležati na njih, mora pa vsa dežela vedeti o tem?

Matr! Nikar mi ne recite, da je to prvi tak primer!?
Al’ se je končno našel en zadosti star in sluzav pa na dovolj visokem položaju, da se splača opozorit na seksistične, mačistične in šovinistične izjave, ki so jih avtorice tako ali tako menda deležne vsakodnevno, vendar ne (le) od ostarelih pisateljev, temveč (tudi) od takih ob katerih jim ne gre ravno na kozlanje ob misli, da bi se morale tako ali drugače pomuditi z njim. Čeprav vam iz prve roke ne znam povedati nikakršnega tehtnega primera, si vseeno upam trditi z dobršno mero gotovosti, da si je zagotovo kaka mlada nadobudna, vzpenjajoča se avtorica vzela čas za kakega eminentnega gospoda, ki bi ji bil z lahkoto oče, da ne rečem ded, in se odzvala povabilu na čaj ali obed, saj je bil pač dobra duša in ji je dal priložnost objavljanja, a ker je bil le neškodljiv starček z bujno domišljijo in brez dlake na jeziku, je njegove dovtipe o njeni mladostniški privlačnosti in kaj bi (ji) počel, ako bi bil nekaj desetletij mlajši, gladko preslišala, se nasmehnila in mu dejala:’ Vi ste pa od hudiča, ane?’ in ga malodane uščipnila v z žilami prepredeno lice, kakor nagajivega pobalina, ki si je nekoliko preveč dovolil.

Ko končajo s Flisarjem, predlagam, da se lotijo kakšnega hujšega in nevarnejšega predatorja, ki se loteva mnogo bolj nemočnih in ranljivih oseb, kakor pa so kritičarke, ki pišejo v feministično queer maniri, kakor sem nekje zasledil njeno lastno oznako. Takega, ki denimo preži na malo deco in ne na domnevno najbolj ostro slovensko kritičarko kar jo slovenski literarni prostor premore, ne zmore pa enega samega osivelega pisatelja postaviti na svoje mesto, brez da bi pri tem zagnala vik in krik in angažirala vseh možnih občil, čeprav se brez bojazni lastnoročno loti kar celotne komisije za podelitev Stritarjeve nagrade in se jim postavi po robu, ker po njenem niso dovolj dobro utemeljili svojega izbora letošnjega prejemnika Stritarjeve nagrade za mlade in objektivne kritike, ter utemeljitev zakaj je izbrani nagrajenec ravno on – ravno tako neimenovani mladi kritik – napiše kar sama namesto njih.

Menda niso ostale kolegice tega dopuščale prej, ko še ni bil star in zguban!? :O Ali pa jim ni odpovedoval pogodb? Ker pač niso rekle, da se jim ton ne dopade. Ne vem … Prašam se. Prašam se tudi, če bi tole prišlo na dan, če tega ne bi storil. Žal se prašam še koliko je v sami zgodb resnic, polresnic, izpostavljanja za eno in drugo stran najbolj primernih izsekov iz njune konverzacije, ki ji lahko sledimo dan in noč, kot bi šlo za nekakšen literarni resničnostni šov, ki ga lahko spremljamo, in ki nam dovoljuje na kupe različnih scenarijev in interpretacij. Sploh, ko z vsakim dnem prihajajo na dan nove podrobnosti in je – vsaj moje – mnenje o tem, da je zadeva napihnjena, pretirana in mestoma privlečena za lase, kar je fakin žalostno.
Žalostno pa zato, ker če se izkaže, da je kritičarka hotela s tem doseči vse kaj drugega kot pa ustaviti ‘starega slinastega pohotneža’, kakor se ga prikazuje sedaj, potem bo storjena strašna krivica vsem ženskam, ki se dejansko spopadajo s seksističnimi izjavami in spolnim nasiljem, ker si ne bodo upale obelodaniti svojega primera, da bi ne bile deležne opazke in komentarja:’ Daj ne bod’ no taka Radaljac!’