Vsakič, ko greste iz katerekoli trgovine in nakupite karkoli, vsakič, ko oblečete kos oblačila, vsakič, ko se obujete, vsakič, ko sedete v vozilo – prav vsakič ste reklamni pano. Vrečko v kateri nesete nakupljeno, majico/pulover, ki ju navlečete nase, avto, ki ga vozite – prav vse je ozaljšano z logotipom firme.
Zadeve kupite, plačate … preplačate celo – ravno zaradi tistega našitka ali tiska na izdelku – in hodite okrog z ogromnim HH na prsih, s stilsko oblikovanim Cjem na rokavu, s prikupnim krokodilčkom nad srcem, z ogromnim napisom KANI čez cel hrbet in delate reklamo firmi, ki vam je najprej drago zaračunala svoj izdelek, vam po vsej verjetnosti zaračunala tudi vrečko v kateri ste kupljeno odnesli, na koncu pa še ponosno paradirate po ulicah in jim delate povsem brezplačno reklamo.
Kar stopite do svoje omare in najdite tri izdelke – nogavice ne štejejo!, – ki nimajo na sebi nekakšne razpoznavne oznake, pa naj bo natisnjeno, všito ali našito. V najboljšem primeru boste našli kako stegnjeno majico, ki jo imate za spanje ali pa spodnji del trenirke iz kake zakotne prodajalne, sicer pa je logotip ali pa ime firme napisano celo na elastiki gat.
Vsakdo, ki mu gre na živce, da ga razno razni prodajalci in trgovci uporabljajo kot premični reklamni pano na dveh nogah, natanko ve, koliko truda mora človek vložiti v to, da najde kak kos oblačila, ki nima napisa čez vso sprednjo stran, kaj šele, da najde recimo majico, ki je brez kakršnekoli oznake kjerkoli sploh. Praktično misija neizvedljivo. Že misliš, da si hudiča našel, da imaš pred sabo ličen in kakovosten izdelek, ki ga ne krasi nikakršen logotip, pa opaziš povsem drobčkan, centimeter krat centimeter in pol velik, malodane neopazen našitek na rami, ali pa z enako barvo všit logo na levem rokavu. Da bi bilo povsem brez, je kot bi se proizvajalec moral odreči plačilu za zadevo in boste reč lahko odnesli domov brezplačno.
Če je nismo pocahnili, vam je ne moremo računat.
Ravno tako jo bomo plačali, bemtiduš, samo, a bi se dalo za božjo voljo skleniti kompromis, da všijete le tisto strašno motečo etiketo s svojim sicer krasnim in čudovitim logotipom na zadnjo notranjo stran ovratnika? Najbrž ne, ker vedo, da jo bomo ob prvi priliki odrezali, če ne kar iztrgali, za nameček pa je prav nihče ne vidi, razen lastnika, ko pogleda a se lahko pere na 60 al se mora nujno na trideset … ker drgač logo zbledi … a veš …
Resno, koliko stvari, ki jih človek natakne nase nima nikakršnih oznak? Kakopak ne govorim o uniformah, temveč o povsem običajnih civilnih oblačilih, ki jih nosi slehernik vsakodnevno v svojem prostem času.
Mhm? Koliko? Ste pošpegali v omaro? Vrgli uč na cunje, ki jih imate na sebi ta trenutek. Če do sedaj tega niste niti opazili, boste morda vsaj naslednjo uro bolj pozorni na logotipe, ki nas obdajajo in nam podzavestno sugerirajo, da imamo opravka s kakovostjo. Da jih je vredno imeti. Pravzaprav nas nagovarjajo, snubijo in vabijo k temu, da to morate imeti. Saj veste … sublimno sugerirajo. Na nezavednem nivoju.
Naslednjič, ko boste morali nekaj kupiti, kaj pa vem … hladilnik, štedilnik, kapo, rokavice, sirup proti kašlju?, vas bo tisti mali znak, tisti napis s tako znano tipografijo – Odkod že? Kje vraga sem to že videl in zakaj mi je ostalo v spominu!? – spodbudil in spodbodel k nakupu.
Od nekod vam je znano. Tako … domače. Prebuja prijetne občutke.

Ob okrašeni smrečici, sveže stuširani in umitih zob, na sobotno jutro, sproščeni v trenirki sedite na kavču, srebate čaj, po tleh kocke in igrače vaših otrok, na televizorju gledate smučanje, v pečici se peče piščanec, v hladilniku je pripravljena francoska solata, pivo ste kupili, kasneje pride družba s prigrizki, gledali boste nogometno tekmo, žena pelje otroke gledat lučke, vam pa nikakor ne potegne zakaj vraga tuhtate o zamenjavi zavarovalnice in banke in internetnega ponudnika in koliko bencina imate v rezervoarju, hkrati pa se vam lušta kos kruha z na debelo namazano pašteto!?
Človeku pa nič jasno …