Med težavno ločitvijo od prvega moža se mi je dobesedno utrgalo.

Ugotovila sem, kakšno maščevalnost in zlobo je sposoben gojiti  posameznik.

V življenju se nisem pred nikomer skrivala.

Verjamem, da vsak človek sam kleše lastno usodo in s tem v to, da napak izklesanih elementov ne moreš flikati in popravljati. Malomarnost že nekako zabrišeš, manjkajočih delov pa ne gre dograjevati. Vsaj ne, kakor bi si želel. Človek itak vedno najde pot, kako izvedeti reči, ki si mu jih nameraval prikriti. Prikrivanje je zatorej v mojih očeh, totalna budalaština.

Mnogo ljudi me na življenjski poti opozarja:
"Čuvaj se, Lara! Svojo iskrenost boš slej ko prej drago plačala!"

Lara na to zgolj skomigne z rameni:
"Če človeku ne morem zaupati ni vreden tega, da me živi. Škodo dela sebi, nikakor meni."

Vedno sem bila, sem in vedno bom ostala odprta knjiga. Sem to kar mislim in tega se nikakor ne sramujem. Tudi lastne nepopolnosti ne. 

Tako sem seveda možu tekom skupnega bivanja priznala, da me je strah lastnega pešajočega spomina. Strah, ker so me v otroštvu prepričali, da so vsi moji spomini plod moje produktivne domišlije. Zaupala sem mu še, da sem se zaradi tega večji del svoje pubertete ukvarjala z vprašanjem o lastni norosti.

Ni potrebe po ugibanju dragi bralec, da mi je dal mož pekla izkusiti, ko sva šla narazen. Ponovno sem begala v domnevni norosti, ko mi je naročal ob kateri uri in kje naj prevzamem najinega sina.

Lara je seveda prišla ponj, sina pa nikjer!

Tla pod nogami so se mi pošteno zamajala in morala sem sprejeti radikalno odločitev - naučiti se verjeti svojemu spominu in potisniti morebitne dvome vstran. Postala sem izjemno pozorna poslušalka, kajti to je edini način, da ušesom kaj ne prebegne. Za iskrico dvoma o medsebojnem sporazumevanju, ni ostalo več prostora.

In Lara je hodila po otroka, ki pa ga seveda ni bilo od nikoder.

Sledila je več kot utemeljena jeza, da se mi nekdo laže in me, po domače povedano, jebe v glavo.
Sčasoma sem se izučila, da se prerekati z maščevalnostjo, beri z idioti, pač nima smisla.

Stvari se še bolj zakomplicirajo, odnos še bolj izostri. Torej VERJAMEM.

Naučila sem se verjeti navkljub temu, da sem večkrat sedla v avto in se srepo vozila iz Ljubljane proti cilju v Milje,
koder sina seveda ni bilo na spregled in mi drugega ni preostalo, kot da menjalnik prestavim v vzvratno.

Ampak... živela sem svoj mir. Ni je bolj dragocene reči!

Čas je odplaknil vso zlobo, ki sem jo bila leta deležna. Veliko časa je bilo potrebnega, da je sine odrasel in se je njegov oče posledično odločil, da bi takšnega odnosa ne bilo več zdravo vzdrževati.

Življenje kljub vsemu ostaja kruta beštija in vedno znova kakšno svinjarijo s sabo privleče.

Po naravi sem gobezdalo, ampak ne neke pretirane sorte. Večino svojega življenja sem samotar. Zatopljena v lastno kreativnost in delo. Že kot otrok se nisem pretirano družila.
Učenje je bilo pomembnejše od igre, že ko sem bila stara pet let. Kaj dosti otrok nisem srečala, starši so pa bili večno z drugim delom zasedeni.

V življenju sem spoznala cel kup ljudi, ki so izjemno družabni in mnogo bolj klepetavi kot sem sama. Tako da trditev o lastni gobčnosti postavljam na osnovi repetitivno slišanega, predvsem v otroštvu.

Eden izmed teh vseh, je vsekakor moja mati, ki se me nikdar ni trudila niti slišati, kamoli poslušati.

"Mami! Mami..." medtem ko se ona s teto pogovarja... "mami!..."

"Kaj bi rada?! Ne vidiš, da govorim!"

"Nekaj ti moram povedat..."

"Povej že enkrat!" vmes seveda že 100x nazaj s teto govori.

"Lulat me tišči!"

"Ja zaboga, zakaj pa nisi prej tega povedala?!"

Pa ti govori teroristu, če si upaš!

Drugi je bil očim, ki mi je zato da bi mater podpiral, večkrat dejal:
"Prije stavljanja jezika u pogon, uključi mozak!"

Bil je fizik, kar marsikaj opraviči. Najbolj je bil srečen, ko se je lahko s svojim sudokujem izoliral
v varen prostor domačega stranišča. On, sudoku in WC školjka.
Uro ga ni bilo na spregled, ne glede na naraščajočo vrsto pred vrati WC-ja. 

Tretji je bil moj oče, ki je vsakič, ko sem le usta odprla, zavijal z očmi. 

Sčasoma se je tej veseli in očitno zelo tihi druščini, priklopil še moj brat.

Moram priznati, da sama naštetih oseb nikakor nisem doživljala kot tihe, saj so se bili sposobni po cele dneve medsebojno zbadati zaradi pomena besed, geografskih pojmov... budalaštin skratka, s katerimi se sama nisem nikdar in se nimam namena ukvarjati... toliko o mojem gobezdanju.

Leta minevajo - za vse, seveda. Lara pa ostaja iskrena. Kadarkoli, s komerkoli.

In zgodi se, da srečaš znanca, ki te vpraša kako si...

Lara seveda to bolj na široko in filozofsko razprede.
Malo.
Ne maram slikovitih ubesedenih prizorov, ob katerih poslušalec venomer izgublja vezno nit.

"Ja mater, kok govoriš! Saj te nisem tega vprašal. Vprašal sem te le, kako si!"

Eh, pa smo pri naučenih vljudnostnih frazah, na katere je dovoljeno odgovoriti le:

"Dobro, hvala in kako si ti?"

Vse ostalo je kao odveč.

Nikdar nisem bila ljubiteljica neiskrenosti, zatorej še toliko manj vljudnostnih fraz. Običajno se v takem primeru takoj ubranim:

"Glej, če te odgovor ne zanima in nimaš namena prisluhniti izprašanemu, ne sprašuj!
Zadeva je preprosta, ljudem pa gorje prešparano!"

Tako da ja, še se najde kak človek, kateremu se zdim gobezdalo.

Big deal... kaj pa je v tem tragi-komičnega?!

Da se z nekom, ki me dojema na opisan način, ponovno poročim.
Pa je med drugim sam tak, da fuuuuul na dolgo in široko naklada.
Celo slikovit je mnogo bolj od mene in osredotočen celo na najbolj nepomembne detajle.
Vsakič ko govori, izgubi vezno nit. Prav ste prebrali.
Sam jo izgubi.
Med tem, ko nedokončana fraza obvisi v zraku, planetu krade čas s predihavanjem in tuhtanjem.

Včasih ga zato res vmes prekinem, vendar ga načeloma poslušam. Predvsem ko opazim, da potrebuje posluh. Včasih ga prosim, naj malo "skrati". Odvisno od njegove zagnanosti. Sem odlična opazovalka in vem, ko nekoga resnično kaj tare. Takrat dam prosto pot njegovemu sočnemu opisovanju. Navsezadnje je del odnosa, da si znamo vzajemno prisluhniti.

Seveda ga vodim v lastno družino, saj je vendar moj mož. In njegovo mnenje je kajpak bolj podprto kot moje;

1. pameten moški je, kar sama nisem
2. tudi če bi bila pametna, še vedno nisem moški
3. saj sem pa ja vendar že od malih nog gobezdava...

Naučiš se biti kar se da tiho, kljub temu, da tekom dneva ne govoriš ma absolutno z nikomer. Izjema sta dve dihurki, ki tri ure na dan frčita naokoli. Od tega eno uro v tvoji prisotnosti, ko imaš itak malo morje dela. V kolikor tega nimaš, jima itak ne uspeš povedati kaj dosti. Nista ravno skrbni poslušalki. Ni to pes, ki se ti v lastnem zaupanju povsem razleze čez telo, šepetaje: "Govori! Daj prosim, vsaj še kaj mi povej!" Pa tudi ne maček, ki bi s predenjem potrjeval tvoje besede. To frči po zraku. To je divje. Dveh sekund časa nimaš za karkoli.

Potem pa opaziš, da so te VSI PO VRSTI izbrali za POSLUŠALCA.
Predhodno omenjeni se vrstijo, vsak s svojo izpovedjo in težavo. Pa še prisluhneš vedno vsem... Ne vklapljaš štoparic, ne ustavljaš ure in se jim dobesedno stoodstotno vedno posvetiš.

Prekleti SESAČI!!!

Pa ja, saj to so vendar oni. Oni smejo vse tisto, česar tebi ni dovoljeno! 

Zadnjič pride k, z vseh vetrov skupaj zbrani družini, na obisk sorodnica mojih let. Pričneva s pogovorom ob prisotnosti matere. Ona pa je klepetava. Vdihnem in se pripravljam, da bi nekaj povedala. Izpod mize mi prileti brca direkt v piščal, dvoje oči pa me očitajoče premerja in veleva: "Utihni! Kaj ne vidiš, da ona govori?!"

Nakar seveda mati prevzame besedo...

Itak zaprepadena, da si pri mojih 45 letih, mati še vedno upa lastiti nadzor nad mojimi morebitnimi pogovori, obmolknem, se ugriznem v jezik in začnem tiho kleti pri sebi...

...najprej potiho, nato vedno bolj na glas.

"Glejte jo! Kako kolne! Mene je sram! Ti ni nerodno!!!???"

Ne vem kaj je pričakovala... najbolj da me v vrtno steno zazida, pa še takrat si bodo moji lasje utirali pot na plano. Vsekakor, če bo ona v bližini.

Stric se tiho nasmiha na sosednjem stolu.

Enkrat drugič me obišče prijateljica, ki predstavi nek pripetljaj. Zelo slikovito. Zopet se nama pridruži mati. Še preden odprem usta me zaboli v piščali, medtem ko me zopet premerja njen zgroženi pogled... Ma ajd, jebi se že malo, si mislim medtem, ko mi mati zopet snede besedo. 

No, s sedanjim možem pa je od samega začetka potekalo nekako takole.

Prva leta je meril moj govor s pomočjo urinih kazalcev, le da je sekundo vedno pomnožil z vsaj 10. Kasneje je začel groziti, da bo vklopil video kamero in posnel neizpodbitna dejstva. Škoda, da namere ni izpolnil. Skoraj prepričana sem, da bi ga znalo dokazno gradivo krepko presenetiti;

2:1 in 1 je zame.

Sledil je predlog (nikakor ne z moje strani, ker mi je človek pomemben), da bi se pogovarjala s pomočjo svinčnika, tako kot to počno na delavnicah (?!?!? Ok, na delavnicah s številnimi pubertetniki, je potrebno en red pravzaprav vzpostaviti).

"Ko en od naju zaključi povedano, preda svinčnik drugemu..."

Vse bi bilo lepo in prav, ko bi le svoji hčeri in prijateljem na enak način izmerjal čas...

Sovražim ljudi, ki lastne meje premikajo glede na okoliščine. Fucking bleferji so tako zasedeni z drugimi,
da svoje nedoslednosti sploh ne opazijo...

Za hčero ima vedno posluh, pa če bi govorila nepretrgoma cele štiri ure.
Zvečer mi zgolj preda svojo žogo:

"Toliko časa je v avtu govorila, da sem v glavo čiiist zmatran..."

"Ja pa jo vendar utišaj!"

Ja kaj pa naj mu rečem drugega?! A ni trapasto že samo dejstvo, da mu moram to sugerirati?

Kdor me pozna ve, da ne lažem in da še zdaleč nisem toliko zgovorna.

Kljub temu, da sem praktično povsem utihnila, da bi le bil pri hiši mir, mi je namesto ur sedaj začel meriti DNEVE.

Da dragi bralec. Ne boš verjel... ali pač.

Dva ali več dni sem sposobna govoriti o isti stvari. Pa kaj si ti ja nor?!
Sama pa, vsakič ko kdo k meni pride, slišim nekaj novega. Svašta!!!

Mah, čudna so pota Gospodova. Kako eni slišijo in kaj vse drugi ponavljajo...

Kaj že venomer citira moj mož? "V življenju sta dve poti, izbereš pa tiste, ki je ni..."

Tako vestno ponavlja ta stavek, pa mu še vedno ni jasno, da je nekaj očitno narobe izbral.

Naj razložim, da sama priznavam le eno ponavljanje - citiranje samega sebe.
Tega običajno ne počnem, ker se še preveč dobro slišim;
v prvem odnosu sem se namreč naučila pomembnosti zavedanja slišanega in povedanega.
V drugem se še vedno učim tega, da neglede na naučeno se vedno najde kdo, ki te bo skušal peljati scat.

Skratka, odločila sem se, da vsem tem predragim sesačem, postavim ULTIMAT.

1. Znanci, ki me srečajo itak vedo česa me ne smejo spraševati, če ne želijo iskrenega odgovora.
2. Materi bom enkrat tak šus v piščal pod mizo poslala, da s stola niti riti ne bo mogla več dvigniti, kamoli krasti besedo.
3. Možu bom pa elegantno pokazala pot skozi stanovanjska vhodna vrata, v kolikor ne bi odobraval tiste poti, ki naj bi jo bil zavestno izbral.

Kar je preveč, je pa preveč!

Celo za sicer čisto tihega, benevolentnega, večino svojega časa zelo konfuznega in privoljivega človeka..