Pričenjam en zaslužen, zdolgočasen petkov popoldan. Na šihtu sem osem ur mlela in montirala video, ustvarila dva neetična plakata, ki promovirata vse, kar ne sodi v okvire osebnostne etike - beri vse, kar je bilo, je in bo vedno bolj izumetničeno... V pričakovanju jutrišnjega, zopet z delom nabitega dne...

Človek se vsakodnevno kreše z okoliško moralo, da bi si na koncu le prislužil tistih deset minut upravičenega dolgčasa. Navsezadnje itak veš, da ničesar ne veš in te prav nič ne briga, da bi kaj novega izvedel, še manj pa spoznal (navsezadnje imam lastnih kompleksov dovolj). Zdolgočasena prebiram bloge in se zopet spopadam z vsakovrstnimi dilemami tujih vsakdanov. Nekateri so zabavni, drugi prizemljeni, eni površinski... Nešteto čustev. Prava pravcata barvna paleta. Lahko bi živela od tujih čustvenih palet. To je razlog, da sem neozdravljivi filmofil.

V kinodvorane ne zahajam več. Imam kar nekaj razlogov za to. Menda je temeljni razlog, da se v mojih žilah pretaka tista pristna, italijanska, nevrotična kri. Pri petnajstih letih sem ob gledanju filma The Mission tako zelo sočustvovala z ubogimi Guarani, da sem se dobesedno zdrla na ljudi: "Pa kaj je narobe z vami,?! Nihče ne joče?!? Ne premorete čustev ?!?!? Niste prav nič besni?!?!?!?!"

Belosrajčniki me niso odvlekli in me očitno nikdar ne bodo. Čeprav sem se z ljubljanskim Poljem že srečala. Kot sem v svoji, na publishwallu objavljeni knjigi napisala, je bilo to srečanje posledica zgrešenih dejanj, nikakor ne pretiranega čustvovanja... (ali pač?!). Italijanski genom očitno vsebuje mikroskopskega rimskokatoliškega svetnika, ki bdi nad mojo usodo in skrbi, da se mi ob vsej teatralnosti, kaj hujšega ne zgodi. Italijanska prijateljica mi je ob gledanju filma The green mile pošteno zabrusila: "Človek bi moral imeti ob tebi ribiške škornje na nogi!!!" To njeno izjavo sem interpretirala le kot dokaz, da nimamo vsi Italijani enake krvi. Navsezadnje se ona piše Božič...

Vseeno sem sčasoma opustila obiskovanje kinodvoran. Mislim, da se en norec v dvorani več ali manj, pretirano ne pozna.

Z možem in hčero gledamo filme z domačega fotelja. Otroške filme in risanke, ob katerih se solzim in spopadam s plastičnimi cmoki v grlu, medtem ko me dva para oči vprašljivo pogledujeta in najverjetneje merita čas, ko bom znova vdihnila. Ko sva z možem sama, uživava v grozljivkah. Ni strahu in tudi srčnega utripa ne poženejo... Da je gledanje grozljivk primerljivo s seksom je vsekakor s trte zvito (se pa grozljivk pri naši hiši vsekakor pogleda precej več)... Z njimi fino zabijeva čas, osredotočena na kreativnost zgodbe, masko in samo igro. Škoda, ker je dobrih grozljivk resnično malo in začenja zato v zraku zevati vedno večja praznina po seksu. Kaj čmo?! Drame povzročijo z moje strani zopet vik in krik... Takele imamo!

Pri vsej možganski hiperaktivnosti, ki jo premorem, nisem sposobna prisluhniti zgoščenki enega avtorja do konca. Glasba se mora v mojih ušesih neprestano spreminjati. Tudi v žanru, da se razumemo. Od punka, prek opere vse do filmske glasbe in klasike, pa nazaj k punku.

In Bog ne daj, da bi prebrala en sam roman ali fikcijo. Umrem od dolgčasa. Izjema so življenjepisi ljudi, ki so živeli dokaj pestro in se ne izgubljajo v opravljanju in kritiziranju bližnje okolice. Filozofe sem nekaj časa goltala, nato ugotovila, da mojo relativnost še bolj poglobijo. Verjetno ni najbolj zdravo, da znotraj relativnosti povsem izpuhtim. 

Tako da, dragi moji, resnično in nadvse sem vam hvaležna, ko lahko takole skačem iz enega bloga v drugega in si čustveno obarvam upravičeno zdolgočaseno petkovo popoldne, ko so mi moža zopet ugrabili neznanci.

Okoli mene čista tišina. Še živali sta nad menoj obupali. Le kaj jima bo roka, ki ju venomer ne hrani? Zunaj odmev razkola dežnih kapelj - še en dan, ki jehovim pričam opravičuje obstoj. Tako kot več ali manj v tem letu že prebeglih 253 dni. Navsezadnje bi se morala v daljavi že svetiti Noetova Arka...

Pravzaprav še ne vem čisto dobro, kaj bom počela. Vse kar vem, da moram praznovati, preden me s telefona zbudi jutranji Pixies-ov: "STOP! Where is my mind?"

By the way, priporočam ogled.