»Imaš za kruh?«
Privzdignem glavo in se zazrem malemu možu v oči.
Zopet eden, ki je navsezgodaj zjutraj, na moji vsakdanji poti po mariborski Gosposki ulici, mene našel.
In predvčerajšnji deček, ki je beračil na vhodu cvetličarne na taisti ulici. Pa sem mislila, da je služenje na račun mladoletnih oseb, kaznivo dejanje. Vredno pregona. Ostajam brez besed. Kam gremo, se vprašam. Kam???!

Moja hoja je običajno povsem nesamozavestna, moja oblačila skromna in moj pogled venomer uperjen v kamnita tla. Najverjetneje zato, ker navkljub okroglim naočnikom, skozi svoje venomer utrujene oči, ne vidim najbolje in se na ta način ne silim v neprestano ostrenje okolice. Ali pa morda zato, ker se držim rekla daleč od oči, daleč od srca. Morda zato, ker mi takšen način pač odgovarja. Morda zgolj zrcalim svojo skrajno nesamozavest ali relativnost duše individualnega življenjskega popotnika.

Kaj pa vem. Navsezadnje me niti ne zanima, saj je povsem nepomembno. Nisem ena izmed tistih, ki bi preostanek lastnega življenja namenila iskanju vzrokov za svoje povsem naravno, preživetveno početje. Taka razmišljanja prepuščam tistim, ki se imajo čas s tem ukvarjati. Sama nikdar nisem videla pretiranih smislov v iskanju odgovorov na povsem neproduktivna vprašanja.

Ne sodim med tiste, ki bi se ob strmoglavljenju kometa na glavo spraševali, čemu je do tega prišlo. Bi imela kakšno korist od tega? Bi si rešila kožo, če bi brezglavo tekala gor in dol ter se skušala skriti pod mizo ali za najmogočnejšimi durmi? Komet je komet! Če imaš čas, se posloviš od najdražjih in to je to. Drži kot pribito! Če že ne drugega, boš vsem, najbolj pa samemu sebi, polepšal zadnje sekunde bivanja na tem planetu. Ljubim kakovostna vprašanja in tihi vzor.

Vendar je očitno z mojim čelom nekaj narobe. Z mojo avro, kot bi nekateri ezoteriki to poimenovali. Očitno oddaja neke take barve in celo sozvočja ter vonjave nekaterim, da jim ni nerodno pristopiti.
Ni se jim težko zaupati in me prositi za ubogajme.

Gledava se, iz oči v oči. Mislim si – imam, pa ne dam! V svojem naravnem odzivu pa le zmajem z glavo, ponovno usmerim svoj pogled v tla in odkorakam dalje. Mogoče, ker se počutim krivo. Morda, ker se ne čutim dolžno razlag. Najbrž zato, ker imam sama vsakodnevno toliko preživetvenih pomislekov, s katerimi si sama ne zmorem pomagati. Kaj pa vem. Ni bistveno. Imam, pa NE DAM VEČ.

Zopet pridobivam minute in samo to je v mojem življenju še važno. Vse ostalo je zgolj tratenje časa in energije. Sivi Momo stric, kot sem že napisala v predhodnem blogu. Temu se dandanes reče BOREC ZA PREŽIVETJE. Nikakršnih drugačnih vzdevkov ne bi temu dajala in nobenih etiket na to lepila.

Trenutno pišem tale blog. Kuliram. Sproščam srce in duha. Ni ga boljšega poslušalca od papirja. Dovoljuje vse. Najbolj sem srečna, ko si priborim tistih pet minut časa, ko lahko na njem nemoteno krvavim. In ko se vedno znova prebiram, črpam iz njega in sebe novo energijo za premagovanje naslednjih preživetvenih ovir. Psihiater samemu sebi. Odkar pomnim zase.

Na poti domov, ko sem že imela v mislih tale blog, mi je pot prekrižala dvojna mavrica. Pomislila sem – seveda se na ulici vsak vtakne vame, ko mi je pot osvetljena kar z dvema barvnima spektroma. Jok brate, odpade! Pri tretjem križišču je ubrala drugo pot in me posvem prepustila temi, ki se je jela naglo valiti nadme. Noben božji dar nisem. Navkljub prečudoviti prisotnosti pravljičnega praštevila. Ni me spremljala do domačih duri. Saj veste, na koncu mavrice – zaklad.

Ma kateri zaklad nekaj?! Danes zjutraj sem odložila moža, ki me je moral zaradi delovnih obveznosti zapustiti za ves teden. Ojej! Moji brezglavi tekmi pogledovanja v računalniški ekran se bo pridružilo še ukvarjanje z mentalno nebulozo – za vse sem sama!!!! J J J

In to sedaj, ko sem v največjem navalu dela... kot zadnjih nekaj mesecev. Sedaj, ko si s težavo utržem deset minut, da tale blog spišem.

Ampak saj bo. Sobota in nedelja bosta ponovno povsem delavni. Jutri bom podmazala kolesje in skušala rešiti kar se da, makar delala od jutra do mraka.

Nedeljo želim imeti zase. Čisto in povsem. Nedelja je sveta. Posvetiti jo nameravam živalim in sebi.
Če bo Bog dal, če mi ni preveč zameril mojega obnašanja do »ostalih« zemeljskih revežev, se bom odpravila na bazen in pretegnila svoje zakrnele ude. To bi resnično potrebovala, saj bo naslednji teden potekal v znamenju panike.

Za vse bom sama. Tako to gre. In danes... Ne, nikakor ne nameravam več delati! Za kakšno uro bom kvečjem še mešetarila z lastnimi mislimi.

Saj veste... kakovostna vprašanja in tihi vzori.