COGITO, ERGO SUM

Nekoč sem bila ptič
in sedala sem
na najvišje veje.

Nekega dne
so mi pod težo večnih,
dolgih poletov,
popustila krila.

Takrat
sem postala
človek.

+

Nosnici se širita...
Čutim te, kako prihajaš...
Nikoli,
ne,
nikdar ne bom tvoja last!
Morda za trenutek...
Za tisto tisočinko sekunde,
ki ti jo poklanjam.
Jemlji
in uživaj
košček za koščkom
VSE,
kar je mojega

+

Prišlo je dekle prodajat žlahtne cvetove v pleteni košari.
Če bi imela tistih bednih 30 dinarjev,
bi si kupila belo vrtnico.
Dekle' je odšlo.
Roža je obležala v skorajšnji pozabi.

+

Podoben je bil Malemu Princu.....
Bil je starejši... in imel je kotalke na nogah...
Imel je tudi sineta in zato ne,
ni mogel biti Mali Princ.
Kupil je rdečo vrtnico od dekleta s košaro.
Nisem videla,
kajti bilo je pretemno,
ali imela več je kot dva trna.
Zato mislim....
Morda pa je nekoč le bil majhen,
čisto prijazen Princ.“

+

Včasih bi najraje izbrisala svoj svet in si zgradila popolnoma novega.
Novih oblik in obrazov.

+

Narisala bi ti svet,
kakršnega si želiš,
čeprav v njem zaenkrat še ne bi živela.
Narisala bom dva svetova....
in ju povezala z nitjo srebrno.
Ko nit bo rdeča postala,
bom po njej lahko v tvoj svet prišla.

+

Lepo roko imaš...
Tanko, skoraj koščeno...
Vsaka žila na njej je močno poudarjena
in vabi v svet neobstoječih pošasti.

+

Ni te...
Obljubil si, da prideš.
Lahko bi te čakala celo večnost v skrajni negotovosti.
Obstaja stotine razlogov za to...
Morda ti je svet povedal in mojo sramoto zveličal do skrajnosti.

+

KUPUJEM ROKE BOGA IN OČI DEMONA

+

Morje je vztrepetalo.
V dalji,
kot iz fontan,
iz ust kamnitih kipov,
bljuvalo tisočero Nimf
strme je valove.

+

V čolnu,
preko ram objeta,
brezčutno sva sedela.
Tako blizu.....
a hkrati daleč.

+

Prodnata tla pod menoj se razpirajo.
Bleščeča figura v dalji,
pogubno dviguje roke proti soncu.

+

Požrešni cvet dviguje svoj pecelj visoko v nebo in hipoma pogoltne sonce.
Na spečega otroka se zgrne čudna senca.

+

Umiram kot kit.
Obležim na obali
in umrem kot galeb.
V žaru jutranjega sonca.

+

Z jezikom slinim tvoja prepotena prsa

+

ERGO SUM

Raje bi bila Idiot

z mrtvim umom
in ubogim telesom.

Ali kurba,

ki prodaja svoje telo,
odrekajoč se razumu,

kot da imam oboje,

in drugo drugemu
ne služi.

+

SANJE

In Demonsko oko bo cvet noči pretrgalo.
Prašič se bo smejal pohabljenemu človeku.
Črna mačka se bo plazila ob tvojem telesu.
Z lastno krvjo opit, spal boš na blazini.
V kletki,
za lesenimi durmi skrit,
bo živel tvoj sosed.
Z vilicami in nožem bo udarjal po kovini.
Buljil vate bo, z beločnico razprto.
Smejal se bo, kot zver se smeje svoji žrtvi.

+

PRIJATELJU

Vampir, ki pod njeno kožo prebiva,
izsesal ti bo vso kri.
Ko o tvoji mladosti ne bo več sledu,
boš le lutka v njenih pohotnih rokah...
le sin, katerega pestuje mati.

+

MOJSTER JE PRAVKAR MATIRAL PSA

+

DVOM

”Morda“, je rekel ribič,
ko vrgel svojo mrežo je,
v prostrano morje.

”Morda“, je mislila riba,
ki se ujela je v to mrežo.

”Morda“, je rekel gostinec,
ki čakal starca je z ulovom.

”Morda“, je mislil tujec,
pojedel ribo in odšel.

+

OYA

Roki gole ženske
me zgrabita za narti.

Leti z menoj
prek sedem čolnov.

Od pasu navzdol,
je ona veter.

+

Na koži, vonj
po antični svobodi
noči.

Na licih
poslušnega paža,
skrivnost večera.

Na rokah,
mehka blazina
bežečih tisočletij.

Tvoja past
je vabljiva,
OTROŠTVO.

+

Ko se luna smeje, je sonce brez obraza

+

Zrcalce, zrcalce na steni, povej:
”Kdo sploh je srečen na zemlji tej?“

+

Plastična lutka sem.
Pustila bi psu,
da me zgrize.

+

Sladkoben sok.
Obgrizen sad v rokah grešnika.
Posilili so drevo s svojo nečistostjo.
Oskrunili lepoto devištva in nedotaknjenosti.
Razblinili lažno iluzijo.

+

Obraz obrnil si v stran,
obris modrikast v temo tone.
Razgolotil te nov je dan.
Gol vstopaš...

+

Tisočero nož s srebrnimi bodali visi nad dušo.
Vsakič le za ped, se njih konica zažre ti v meso.
Ne dovoli, da te usmrtijo v dnevu današnjem...
Izženi svojega rablja iz jutrišnjih dni.
Ljubezni Bog naj krvavo crkne pred tvojim oltarjem.
Z lastnima rokama si pripravljen mu oddrobiti glavo.

+

Vijoletno jutro se prebuja izza zaprašenih okenskih šip.
Vijolet in staro, temno sivo, priprto polkno.

+

Po parku jesenskem sprehajata se starka in njen pes.

+

Včeraj sem srečala mrtveca...
Govoril je z mano.

+

Vonj po prešuštvu.
Izdajalka sem.
On, izdajalec.
Tretji, izdan v večnost.
Čistost.
Prešuštvovalec in jaz.
Nihče več se ne more dotipati v trenutek,
katerega jaz sem edini stvarnik.
Treba je zažgati vest in morebitno resnico;
ljubim izdanega.

+

EROS

Po ozki,
tlakovani ulici časa,
stopa star slikar.

V razbrazdani roki
nosi kanglico goste,
črne tekočine.

Počrnil bo tvoje oči
in zaslepil
tvojo podobo.

Prestavil bo tvojo senco
v drugo dimenzijo
in izbrisal tvoj obstoj.

Usahnila boš
v ljubosumju nekega slikarja.

+

Satenasta noč,
prepojena z nektarjem minulega dne,
se rojeva na starikavem, zvezdnatem, rdečem baržunu.

Satenasta noč,
prepojena z nektarjem novega dne,
leži na starikavem, zvezdnatem, rdečem baržunu.

Satenasta noč,
prepojena z nektarjem večnosti,
umira na starikavem, zvezdnatem, rdečem baržunu.

+

Dušim se.
O Bog, kako se dušim!
Norec lovi mene,
jaz pa norca.

+

NORCEM

Norec se posmehuje norcu.
Hi, hi, hi, hi, hi, hi...

+

ČLOVEK

V svojem grehu,
ukročen pes.
V svoji dobroti,
divja zver.
Dihur se plazi skozi srce,
ki diši po vrtnici.

+

PREDANOST

Prenehaj živeti
za kratek čas.

Umri zame.

Iz tvojih ust
naj se izlije
življenje v moj svet.

Vzgojim ti ptico,
ki molči
in drevo,
ki govori.

Korenin
nihče ne izrije,
ptice
nihče ne odnese.

Postavim
strašno Gorgono
na stražo.

Ko oživiš,
Gorgono ubiješ.

Ptica zopet spregovori
in drevo utihne.

+

REINKARNACIJA

Strah
pred večnim umiranjem
in vstajenjem.

Ti,
Amenofis
oživiš.

Nefretete
odvrže
prozoren pajčolan

in se ljubi
s tujimi
ustnicami.

+

PRIMARNOST

Na tvojo ramo sedla je
golobica bela.

K meni je priletela
črna vrana.

Glej!!! 

Vrana golobico raztrže.
Perje ji s krvjo izriše.

+

Pošast si
...s šestdesetimi glavami.
V vsaki glavi krvavi plamen se blešči.
Ko ti odsekam zadnjo glavo,
ne splaziš se več v moj sen.

+

BARVE

Ljubim črno
in vse mora biti črno.
Če je črno, ni belo.
Odpovedati se črni ali beli?
Odpovedal sem se črni,
bela se mi studi.

Ljubim vijolično
in vse mora biti vijolično.
Če je vijolično, ni črno.
Odpovedati se vijolični ali črni?
Odpovedal sem se črni,
vijolična izginja v belini.

+

Ne poljubljaj mi več prstov z belimi poljubi
in zopet bodo s črno in vijolično poslikani.

+

SEN

Ljubeče zelenilo
oči neznanca

prepojeno z ljubeznijo,

tisočkrat
okrvavljeno s smrtjo.

Razpadajoča fasada
starega hotela.

Zelena,
v okove ujeta,
pluje mimo mene.

Na ravni gladini
morja drsi,

dvoje oči v noč.

+

Raztreščil si se kot steklo.
Povsod leže fragmenti tvoji.
Telefonirala bom tvoji materi,
naj jih pobere.

+

Največkrat je izrazni svet le krinka notranjega sveta.
Največkrat je notranji svet le krinka samega sebe.

+

HISTERIJA

Tanka nit
se plazi
po mojem organizmu.

Njene roke,
s tisočerimi prstki,
bi se rade oklenile
mojega vratu.

Njene tanke noge
mi zajašejo srce
in mu nadanejo uzdo.

Nožnica njena,
prosojna kot svila,
se razpre.

Vanjo jaše želje sel,
neizpito večnost iščoč.

Zajema iz studenca večnosti,
nevedoč,
da je čaša počena.

Želja pa histerično jaše
na mojem srcu
in svojega sla priganja.

+

Pesem okamenele ptice, pribita na zračno steno
Skviiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiik!

+

IMPRESIJE

Papirnati golobi na strehah,
pod njimi plastični ljudje.
Asfaltne ceste v neskončnost,
plastelinasti gozdovi v dalji.
Pesem okamenele ptice,
pribita na zračno steno.

+

O TRENUTKU

Stopam skozi vrata, kjer ni dneva.
Stopam skozi vrata, kjer ni noči.
In vsaka nočna zvezda
ima svojo senco na nebu dnevnem.

Sprehajam se po vrtu rajskem.
Nebo se z dreves vrhovjem stika.
Ovijalke se po luni vzpenjajo.

Na drugi strani sonce,
na katerem sedi otrok,
ki ga riše.

Sedem pod jokajočo vrbo;
jočem z njo.
Sedem pod hlepečo sončnico;
hlepim z njo.
Sedem k spominčici;
spominjam se z njo.

Utrgam rdečo vrtnico;
umrem z njo.

Pij, o pij mojo kri nevidna sila,
senca mračna, sladka, ki moj um preplavljaš.
Prepoji z mojo lastno se rdečino.

Otrok, ki je sonce risal,
lestev spustil sončno je s sonca k tlom.
Ko njega noga se dotakne tal šele opazim,
da brezspolen je, gol.

V trenutku kratkem,
štirje letni časi se zvrstijo.

Sedem k vodi;
v led se spremeni.
Sedem na zeleno polje;
sneg ga pokrije.

Sedem k skali;
v prah se spremeni.

Spod čela svetlega,
temina njega očes,
molče me raziskuje.

Iz tal iztrga listni cvet
in proži mi ga v dlan.
Na uho mi šepne potlej,
naj luno mu narišem.

Pegaz bel,
krilat, krepak,
na zemljo se spusti.
S kopitom ob tla udarja,
oči se zlobno mu bleščijo.

Udari enkrat,
udari dvakrat,
udari tretjič in odleti.
Odnese misel mi nebeško.
V pozabi bležim.

Vse tiho je,
vse gori.

Po lestvi sončni
se otrok na sonce vzpenja;
da bi ga narisal.

+

ZABLODA

V svetu odraslih
ni več uboštva otroškega.

Kletke,
z zlatimi ključki vred,
so množično zaprte v prostorih pozabe.

In galebi
se preplašeno zaletavajo v ulične svetilke.

Mogoče se bodo konji že jutri
nehali smejati.

+

TUDI JOVANA BELAFONTE MORA UMRETI

Fraze o ljubezni.
Amanti senza Amore.
Zdriz, ki se cedi iz umirajoče konstrukcije narave.
Amanti perduti.

Umirajoče stokanje prepletenih teles.
Monstrumi, ki rastejo na steni v obliki senc.
Impresije.
Roke se izmenjujejo.
Amare significa perdere.
Nimfomanski nagon ženske ne pozna meja.
Jebanje brez globjega čustva.
Amare per poter Morire.

Jovana Belafonte umira v svoji postelji.
Eden izmed njenih ljubimcev, uslišuje njene zadnje želje.

Fraze o ljubezni.
Amanti senza Amore.
Zdriz si utira pot v njeno telo.
Amanti, che non conoscono neppure i loro nomi.

Bonta' di Dio,
Le ha mandato il cazzo di quel vigliacco.
Amanti per poter morire col sorriso sulle labra.
Želje Jovane Belafonte so uslišane.
Erekcije si sledijo.
Na telo mu zlaga sveže tiskane bankovce.
Orgazem.
Smrt.
Tiha
Ironija odhajajočega ljubimca.

+

NOČNE PTICE

Obrazi strmijo vame.
Množica obrazov brez mesa in krvi...
To so izobčenci.

Obsojeni so živeti kot nočne ptice
in svojim bližnjim sesati možgane.
Zobe zasajajo v vratove,
pijejo življenjske sokove.

Strahotna tišina,
le pesem vetra izza vogalov starih hiš odmeva.
Strahotna črnina,
le trupla na tleh rdeča barva obliva.

Namesto miru,
tu sovraštvo mori.
Namesto po rožah,
po krvi smrdi.

Skupina ljudi,
pridružuje se pesmi.
Skupina ljudi,
uživa v njeni melodiji.

Kamorkoli gredo,
tam mrtve za sabo pustijo.
Stare in mlade,
koljejo njih roke krvave.

Hodim po neasfaltirani cesti.
Grobovi na moji levi,
grobovi na moji desni.
Grobovi spredaj,
grobovi zadaj.

Zaletavam se v ljudi,
v postave brez mesa in krvi.
V postave grajene
iz samih kosti.

Obsojeni so živeti kot nočne ptice
in svojim bližnjim sesati možgane.
Zobe zasajajo v vratove,
pijejo življenjske sokove.

+

Ko bom velika, bom lubenica.

+

Rada imam,
rada...
Rada imam vse.
Koga bolj,
sploh vem ne.
Tudi ljubim jih,
kakopak...
nekatere.
Koga najbolj?
Razlika takšna!
Trpim lahko za vsakim
ali nobenim.

+

Kadar govorimo o ljubljeni osebi,
ne govorimo o njej...
Govorimo o trenutku, ko smo sposobni ljubiti.

+

V večnem iskanju samega sebe spoznaš,
da so vsa nasprotja del tebe
in se torej sprejmeš
iz trenutka v trenutek
takšnega,
kakršen pač si.

+

Ko v sodišču trenutkov
sodiš nasprotju v sebi in
si brezmilostne sodbe izrekaš...
...takrat spoznaš,
kako pravzaprav si omejen.

+

Belo okrancljani vrhovi dreves,
ki nemo tipate
in prebudite v meni uspavano plišasto punčko,
ki tiho sedi v kotu svoje sobe
in zre v rjav opaž.
”Ko bom velika, bom“, misli.
In sedaj, ko sem velika, ponavljam:
”Ko bom velika, bom.“

+

La donna puo' creare sola il proprio mondo.
(Ženska si je sposobna ustvariti lasten svet.)

+

Obstajajo ženske in Ženske,
moški in Moški.
Obstaja človek in Človek.
Vsekakor je težko srečati Ljudi.

+

Na trenutke Živimo,
na trenutke obstajamo.

+

Sovraštvo?
Čustvo, ki ga do nedavnega nisem poznala.
Čustvo, ki izžge do onemoglosti.

+

Kar našim rokam ne bo dano zgraditi,
bodo naše roke zlahka pokopale.

+

Ljubim tisto, kar se mi zdi vredno ljubezni.
Kar se zdi meni vredno ljubezni, je drugim norost.

Sklep 1) Ni je norosti, ki bi ne izhajala iz prekomernega strahu.
Sklep 2) Nisem tako prestrašena, da bi morala znoreti.

+

”Pišeš!... Zakaj pišeš?“
je vprašal Mali Princ.
”Da se zavem življenja“,
je odgovoril pisec.

+

Najvišja Umetnost je uspeti živeti lastno Življenje
brez nikakršnega objokovanja in občutka krivde.

+

Pisanje je zame orodje.
Edino, ki mi daje možnost,
da se v popolnosti izpovem, ne da bi me družba:
prekinjala tekom pogovora,
začudeno gledala ob izkazovanju čustev preko lastne telesnosti
in obsojala, še predno me uspe dodobra spoznati.

+

Izrazim svojo jezo,
prečiščeno in iskreno,
tistemu,
ki mu pripada.

+

Če v enem zvonu ne boste sposobni uvideti resnice,
vas bo tisoče drugih le še bolj oddaljilo od nje.

+

V molku se lahko naučimo tistega,
česar si v besedi nismo upali doumeti.

+

Želja po poznavanju me približa sami sebi,
oddaljujoč me od sveta.

Odmik od sveta je manj boleč
kot umik od same sebe.

Absurd.
Samopoznavanje me je približalo svetu.

Končno sem ga sposobna razumeti,
ne da bi ga morala ob tem trpeti.

+

Prijaznost je mnogokrat krinka,
ki nikomur ne nudi nič dobrega.
Niti sebi sami.

+

Sem, to kar živim
in to kar Živim,
to hočem biti.

+

Kaj naj pišem ne vem,
saj sem na trinajsti strani.
Trinajst peklenščkov iz peklja se dviga,
da tu bi živeli.
Trinajstkrat prekleti naj bodo.

+

Več je resnic,
večja bo njihova zmeda.

+

Kdor si upa dvomiti v posameznika,
bi moral dvomiti v svet.

+

Dokler bo svetu vladala pravica,
bo človek od nje naplahtan.

+

Usta so bila ustvarjena za govor.
Kljub temu,
premnogo ljudi molči, ko bi morali govoriti
in govore, ko bi smeli molčati.

+

Kdor drugemu jamo koplje,
sam vanjo pade.
(Če le ni neumen.)

+

Zaupam lahko le lastni preteklosti;
imela je svoj razvoj in zaključek.

+

Svobodna sem izbirati lastne obljube in te osvoboditi z njihovo izpolnitvijo.
Zatorej ne obljubljaj, česar ne moreš izpolniti.

+

Ljubiti pomeni dajati
na podlagi lastne iskrenosti,
ki izhaja iz samozavedanja,
popolno svobodo izbire
izbrani osebi.

+

Senca in svetloba.
Svetloba in senca.
Slikarstvo uči življenja.
Bivanje, najpopolnejša Umetnost.

+

Ne piši o ljubezni.
Prava ljubezen je neopisljiva.
Piši raje o strasti.
Strast papir lepo prenaša.

+

Mnogokrat je edina ljubezen tista,
ki jo daš.

+

Le ena ljubezen je iskrena;
kjer se sprejemanje in dajanje združita v eno.

+

Vse poti vodijo od nas, nazaj k nam samim.

+

KOREN IZ + - 25

Glasna Jearrova melodija Oxygene odmeva po prostoru.
Nebo je plastično.
Skale in čeri, pogreznjene v modrino, prav tako.
In svet je velika trdnjava, sezidana iz plastičnih kock.

Forme niso stalne.
Ljudje so množica glinenih lutk.
Ostuden plastičen okus v ustih se krepi in ustvarja ”plastično“ slabost.
Dim, ki ga usrkavamo skozi cigaretne filtre, smrdi po zažgani sintetični snovi.
Nekateri si strašno želijo kisle hrane... kislega zelja.
Spet drugi, si želijo nekaj sladkega.
Cilj je isti.
Ubiti okus plastike.

Kakšno varljivo poletje.
Glinasti valovi polzijo proti plastičnim skalam.
Se nanje vzpenjajo, razlezejo, nato pa zopet združijo v gmotasti val.
Drobne kapljice gline, ujete na plastični površini, počasi sledijo gmoti.
Polzijo vanjo.
Papirnate, pisane ladjice, se zibljejo na glineni površini.
Noč se spušča.

Nebo je pusto, razsežno, pastelno temno – modro... plastično.
Ljudje so zbrani na plastični plataformi tik nad obalo.
Njihovi obrazi zazrti v nebo.
Obrazi glineni, kretnje plastične.
Pa vendar polni nekega skrivnostnega spoznanja
(”Nek se ljudi raduju!!! Daj svima hashisha!!!“ krik iz množice).

Rad bi pulil tapete s sten, prijel stole in vse zmetal skoz okno...
se znebil vse te plastike, ki se prav tako kot ti, bori za svoj obstoj.
Pulil boš tapete s sten, prijel stole in vse zmetal skozi okno.
Znebil se boš vse te plastike, ki se prav tako kot ti, bori za svoj obstoj.

Zrušil bi zidove in padal preko dimenzij, dokler bi ne priletel v okolje,
ki ti pristaja in bi ga izbral za svojega.
Zrušil boš zidove in padal preko dimenzij, dokler ne boš priletel v okolje,
ki ti bo pristajalo in ga boš izbral za svojega.
Vzel bi puško in si izstrelil kroglo točno v sence.
Zgrudil bi se v mlaki krvi in čakal, da pote pridejo tisti, ki jih ne poznaš, a jih vendar ljubiš.

Okno te vabi.
Poglej!!!
Pod njim je cesta in hrup avtomobilskih motorjev in gum.
Hopla!!!
Konec je!

Ne, ti si tu, čeprav nisi.
Počutiti se moraš kot bi obstajal.
Vse drugo je nepomembno.

Plastiko ven!!!
Zadržuješ se!
Zakaj?!!!
Znori, človek!!!
Sprosti se!
Živčen si!
Stori tisto, česar si najbolj želiš,
kajti vse ima svoj vzrok,
najsi bo videti še tako brezsmiselno!

Puliš tapete s sten, prijemaš stole in vse mečeš skozi okno.
Odstranjuješ plastiko, ki se prav tako kot ti, bori za svoj obstoj.
Pod oknom se grmadijo ostanki polomljenega pohištva.
Tisočero koščkov plastike, ki mečka kovino in gumijasta kolesa.
Na cesti vlada panika.
Ljudje vreščijo.
Z rokami si v obupu pulijo lase.
Jokajo.
Spreletava jih srh.

Tvojega krika nihče ne sliši.
Preglasili so te.
Nosijo stran okrvavljena telesa in trupla.
Brezčuten si.
Roke se ti kot avtomat prožijo in mečejo skozi okno vse,
kar ti je na poti.
Dokler soba ne ostane pusta, prazna.

Vzameš kladivo in začneš lomiti vrata, okna, rušiti zidove.
Pot se cedi s tebe.
Spuščaš nerazumljive zvoke.
Nor si.

Na cesti ni več nikogar.
Kup smeti je pokopal vse pod sabo.
Ni več sledu življenja.

Množični morilec si in tebi je vseeno.
Sploh ne misliš.
Tvoje kretnje so plastične, nepremišljene.
Tvoj obraz, spačen v bolečini.

Sten ni več.
Nad tabo je le golo nebo.
Še vedno trdno stojiš na nečem.
To moraš zrušiti.

Začneš vrtati, lomiti, grebsti pod sabo.
Nastaja luknja.
Skočil boš.
V sredo ogromne vrzeli.
Ha, ha, ha....
To je tvoja usoda.

Tvoj Tartar!

+

PARADOKS

Roke.
Množica tisočerih, raznolikih rok
se steguje proti belem pajčolanu,
spletenem iz tisočerih,
kot las tankih niti.
Vsaka roka bi hotela strgati z njega nekaj svojega.
Patetičnost neke cerimonije pogreznjene v množico paradoks.
Bleščeče pregrinjalo plapolajočih milijonov plamenov sveč,
čaka na razkol.
Bogovi pričakujejo daritev.
Žrtev je izginila.
Bogovi so sprejeli daritev.
Ostal je pajčolan, ki izginja v množici rok.
Sedaj se pojavi žrtev, ki ni več žrtev, temveč Bog.
Ni več ona tista, ki bi morala biti žrtvovana, temveč tista, kateri bodo žrtvovali.
Prekletstvo.
Roke okamenijo.
Giblje se od roke do roke.
Zbira dele svojega pretrganega pajčolana in jih združuje.
Magija.
Pajčolan se pretvarja, v njenih rokah, nazaj v celoto.
Pobere še zadnji delec.
Smrt.
Prekletstvo preneha.
Roke omahnejo.

+

KEMIJA

Tla so se mi nenadoma stopila pod nogama.
Bil sem tam in v naslednjem trenutku izginil.
Pod mano je zijalo žrelo in me črpalo vase z nevzdržno hitrostjo.
Stene, ki so me obkrožale so bile ravne, gladke, navpične.
Poskusil sem zakričati.
Krik se je izgubil v grozovit odmev.
Dimenzije so se začele spreminjati.
Ni bilo več časa in niti ne prostora.
Bil sem na smrt preplašen.
Spraševal sem se, kam bom padel.
Mar obstaja kakšna navidezna meja v tej neskončnosti?
Padal sem čedalje globje.
Pa vendar, je vse v tem svetu moralo imeti nek vzrok, nek smisel.
Tresel sem se.
Proti svetu, ki me je obkrožal sem bil šibek in nemočen kot sad telesa,
ki ga je pravkar povrgla maternica.
Vse mišice so se nekontrolirano krčile in sproščale.
Sproščale in spet krčile.
Možgan nisem čutil.
Tisočero mravljincev je zapolnjevalo mojo lobanjsko votlino.
Mar je res vse to le igra moje podzavesti?
Hotel sem si vzeti življenje in končati s tem nesmislom.
Nenadoma sem se umiril.
Začel sem opazovati barve.
Bile so čudovite, močne, harmonično prelivajoče.
Najlepša mavrica, kar sem jih kdajkoli videl.

...Sedel sem na tleh.
Prav tam, kjer se je pojavilo žrelo.
Paranoične misli so obsedale vsak košček mojih še nerazsodnih možgan.
Čeprav sem okolico prepoznal, sem nagonsko čutil, da ni ista.
To je to!!!
V kristalu sem!!!
In ves park je z menoj vred ujet v debel, okrogel kristal!
Začel sem radovedno raziskovati okolico.
Kamorkoli sem se obrnil, steklo.
Neskončno, mrzlo, gladko, spolzko, prozorno steklo.
Ne morem ven!!!
Razočaran nad prostorsko omejenostjo, sem zopet sedel na mehka, travnata tla,
ki so se lesketala, kot bi bila tudi sama sestavljena iz zelenih, pokončnih kristalčkov.

...Figure letečih, golih, krilatih Nimf so nizko letale okoli mene.
Hotel sem se dotakniti božanskih teles.
Zamanj.
Zopet steklo.
Kot bi me nalašč vabile na ono stran.
Kot bi vedele, da ne morem prek svoje dimenzije.
V ušesih mi je odzvanjalo njihovo sladkobno posmihanje in šepetanje.
Znova se me je polastila panika.
Opazil sem, da se režim in hkrati besnim.
Nočem ostati v tem kristalu!!!
Nočem, da me zasužnji s svojo varljivo lepoto!!!
Nočem biti suženj kristala!!!

...Mimo mene so hodili ljudje.
Prihajali so in odhajali.
Še nikoli se nisem tako bal ljudi.
Zavidal sem jim, kajti bili so svobodni in se istočasno bal njihove svobode.
Zavedati sem se začel zastrašujočega vpliva svobode na tiste, ki se počutijo v njej utesnjeni...

...Svet izven kristala me je opazoval in imel v popolni oblasti.
Bil sem jim tarča posmeha.
Človek, nad katerim so izživljali svojo prirojeno in privzgojeno zlobo.
Podajali so si kristal iz roke v roko in opazovali moje reakcije.
Izmenjevali so si mnenja o tem, kaj uspem misliti.
Le komu bo kristal zdrsnil iz rok ali pa ga bo nalašč zalučal v kakšen temačen kot
ter s tem za vekomaj zapečatil mojo usodo?
”Me slišite?!!! Hočem ven!!!“

...Še vedno sem sedel na tleh.
Nisem čutil rok in ne nog.
Vedel sem, da se gladim po nogi, a občutka glajenja nisem čutil.
Strah v meni je usahnil.
Vse negotovosti so izginile.
Bil sem popolnoma zbran.
Zavesten.
Počutil sem se kot Bog.
Sicer ne vem, kako se Bog dejansko počuti, vem pa, oziroma prepričan sem,
da če obstaja nekaj večjega od nas, se mora počutiti kot sem se v tem trenutku...
Kot se sedaj počutim...
Na svojem telesu lahko nadzorujem edino možgane.
Vsako svojo misel rodim iz neskončnosti duha in jo širim v neskončnost.
In vse misli so trezne, edinstvene, občudovanja vredne.
Telo nima nikakršnega pomena.
Gola misel lebdi nad svetom in ta misel sem jaz.
Univerzum sem jaz.
In telo je obleka te misli.

Ena sama misel ima nešteto teles.
Univerzum v univerzumu.
Vsi smo le delec večje celote in skupaj tvorimo prvotni kaos.
Dvignjen sem tisoče milj nad zemljo,
pa vendar čutim navzočnost svojega duha na njej.
Prerojen sem.


Končno sem premagal kristal.
Zdaj je moj suženj.
Moj suženj?
Suženj mojih misli.

+

VEČNOST IN ČAS

Hladen veter pustoši po peščenem labirintu.
Tema požira svetlobo in žrelo vrtinca golta drobce prahu.
Drobna mušica, ki preletava ustje labirinta,
je razžrla že tisoče obrazov (potuhnjena v njihovo podkožje).
Oster vonj po razpadajoči, trohneči materiji,
se širi po ozkih, dolgih hodnikih,
mimo kamnitih zidov.
Njena roka prekriva vse
in vse nosi pečat njene roke.
Rojena v neskončnosti
širi svoje nematerijalno bivanje v neskončnost.
Kamen je kamen in pesek postane.
In ti, belobradi mož,
ki sediš na tem kamnu,
klešeš in spreminjaš formo.
Rodil si se vzajemno s Kristusovim rojstvom.
Spočet v podobo starca,
kajti v resnici bivaš mnogo dlje.
Že od nekdaj si njen spremljevalec.
Presedaš se iz kamna na kamen
in ga pod lastno težo spreminjaš v prah.
Kamen je kamen...
pa vendar, pesek postane.

VRTINEC V OBLIČJE SREČE

+

Še eno življenje polzi počasno, skoraj neslišno v neskončno morje laži in žalosti.
Spremlja ga vedno taista dama negotovosti in vprašanj, ki ga je vedno zasledovala.
Iščete pekel?
Jaz sem vaš pekel… moja duša je vaš pekel.
Skoraj prepričana sem, da je Bog sprva ustvaril pekel in šele nato človeka, da ga vanj uklene.
Šibko, ranljivo in pokorno dušo, ki skuša na vsak način opravičiti lasten obstoj.
Zatisnjujoč jo čedalje bolj v stiskalu mazohistične strasti in podarjajoč ji razum
- sodnika in rablja same sebe.

Norost?
Včasih moledujem, naj mi pride na obisk.
Nikdar bi se ne poslovila od gosta, ki opravičuje neosmišljena dejanja.
V tem tisočletju "Super-Ljudi" in "Super-Bogov", vklenjena v lasten pekel,
si prizadevam nositi angelsko masko vsakič, ko prestopam hišni prag.
Mislim rajsko…

Ko sem bila mlajša, so zatrjevali, da pomaga.
Rečeno mi je bilo: "Misli pozitivno in vse bo lepo," …
Žal ni nikdar delovalo.
Zaslepim se lahko le kratek čas.
Nato pa občutja val, ki se dviga vse višje in višje proti žarku svetlobe,
ostane hipoma brez dna.

Začne me vrtinčiti in premetavati v lastni vrzeli.
Vrtinec Ega, ki ne želi se ustaviti.
Vrti se dalje, krog in okrog cele vrste tegob;
zapuščenost, žalost, izdanost, bolečina, praznina, obup…

Taisti Ego se odloči, da me izžame vsakršnega smisla, radosti, življenja…
Pretvorjujoč me v sužnjo lastnih strahov.
Nato potrka Ponos, katerega samovšečnost je tako prepričjiva,
da ne pustim ga čakati ob vhodu v grobnico.
Povabljen vstopi, me zgrabi za vrat in ukroti nepopolnosti boginjo v meni.
Osvobojena vrtinca, Ponosu zakleta.

Od hropenja izsušeno grlo hlasta po zraku.
Sebičen oprijem skozi čas pojenja.
Zopet bivam. Majhno, nekoristno bitje...
Ustvarjeno, da opraviči lasten obstoj
in zapolni prvinski pekel v sebi.

+

Zopet se srečava.
Ti in jaz…

Prerojena
iz ostankov preteklosti.

Moja duša je feniks,
tisočih žarečih barv.

Voda, ogenj, zrak, zemlja,
v perje
vpite prvine.

Želiš si leteti, živeti,
doseči žarek svetlobe.

Opeči se in goreti v prah
te nikdar ni oddaljilo
od ponovne izkušnje.

Tudi utrujenega,
kar te dela bolj človeškega, šibkega in norega,
te nihče ne ustavi.

Duša ki rojevaš, goriš,
vprašnjena duša in
duša dvoma.

Življenjska poglavitna smernica je roditi se in umreti,
da bi se naknadno prebudil v drugem času in prostoru,
obdan z novimi izbirami.

V pozabljenju
pripravljen
na nove izkušnje.

Kdor ni zmožen pozabe,
ni sposoben življenja.

Razstavljena preteklost,
pogreznjena v bolečino
in hrepeneča pozabe.

Vse kar se rojeva,
bo doživelo, slej kot prej,
svoj konec.

Morebitna prihodnost,
pretresena od tisočerih strahov…

Zdaj,
tukaj…
Vse obmolkne.

Ti in jaz…

Tvoja ranjena perut,
ki ti onemogoča vzpon med oblake
in jaz, ki nič nisem…

Le tvoja Vest,
ki te prosi, da se ustaviš
in za hip odpočiješ.

Odspiš
morda kak trenutek.

Pusti,
naj čas odpluje mirno mimo tebe,
ne da bi ti znova razjedal perje.

Moraš ga zaščititi
pred prekomernim soncem.

"Časovnosti ni…
Osamljenost se spaja z neskončnostjo.

Človek si je izmislil čas,
da bi z njim meril leta, mesece
in dneve samevanja.

Samota pretvarja objekte v prah,
ne čas…

Tistim,
ki se bodo ognili njeni mrki postavi,
bo podaljšana življenjska doba.

Kar ostane,
je vedno le prah."

Prestrašeni fenix v svetu neznancev,
žareče ranjeno bitje,
postoj!

Zaspi,
ali vsaj odpočij si…

Daj več prostora
svojemu pepelu.

Obrazi
izginevajo v množici tujcev.

Nisi si upal spregledati.
Nočeš, da te vidijo tisti,
katerih tvoje oko in duša nista zaznala.

Neznanec, ki te je spoznal,
tihega in naklonjenega,
umerjenega in predanega,
je izdal tvojo bit.

Tvoj sin,
orel,
išče ljubezen
in danes si pripravljen dajati,
kot si bil včeraj
pripravljen sprejemati.

Nekoč te je tvoja žeja po svobodi
odtujevala od tvojih vrstnikov.

Danes te od njih oddaljuje
objokovana želja
po lastni kletki.

Odkar te poznam,
si se vedno izogibal načelom sveta
in si s tem grenil življenje.

Zato sem te vedno ljubila.

Razlog,
zaradi katerega si sovražil samega sebe.

Absurd…

Bolj si bil svoboden,
bolj ti je svet nudil lastno kletko,
ki si se je vztrajno branil.

Bolj si sedaj želiš te kletke,
vsebolj je onemogočen njen obstoj.

To je kazen dodeljena bitjem,
ki so se oddaljila lastnemu bistvu in svetovnim načelom,
zasnovanih njihovi biti v podporo.

Ko bi izbral zarisano pot od začetka,
bi bila verjetno tvoja želja zdaj,
že izpolnjena.

Izbral si svobodo,
zaželel si si okusov...

Oropal si se lastne barve,
katero sedaj iščeš v obupu.

Življenje je igra.
Goljufanje je prepovedano.

Enkrat prelisičiš sebe
in ne spustijo te več v igro.

Tvoje perje
gori v bolečini.

Izgnan od sveta
in njegovega epicentra.

Poslušaj me zdaj,
feniks!

Odpočij si,
vsaj za trenutek.

Ostani tokrat kar si.
Neznanec,
oziroma prah.

Živi in ostani v senci,
dokler se stvarnost ne pretvori v luč.

Tebi,
ki si izdal lastna pričakovanja,
ko se jih še nisi zavedal,
bo težje.

Vedi, da zadošča le namig,
da se ponovno izgubiš.

Vendar veš,
da ne moreš nazaj.

Orel te tega spominja,
na vsakem koraku.

Ostani v senci,
dokler se stvarnost
ne pretvori v luč.

+

Odspati…
Večnost in z njo tisti trenutek, ki te spaja z Bogom…
Zaradi lastnega strahu...
šibkosti, ki te dela človeškega.
Razum vodi tvojega konja v pogubo.
Jermen na prsih, poglej, postaja čedalje bolj šibek.
Temu kar svoboda pravimo, je le krepkeje izkovana uzda, ki vodi v odvisnost.

Boga ni…

Trenutek, ki večnost riše, v njej tone.
Tisoče barv, nobene razlike.
To razum modruje.
Uzda se upira.

Vse je le laž…

čustvo, razum, ujetništvo, svoboda!…
Svojega Boga si sami ustvarjamo.
Zato je zopet vse laž;

Izberi si lepo laž,
kajti izbiraš zato, da si popestriš stvarnost.

+

Nekega dne sem se prebudila povsem gola.
Odtujena od same sebe do tolikšne mere, da nisem več vedela kdo sem.
Zagledala sem lasten odsev v zrcalu in sklenila zbežati čimdlje od lastne podobe…
ne vedoč, kam naj se zatečem pred mračnimi predstavami lastnega uma,
ki so me že od nekdaj spremljale.
Iskala sem v preteklosti, poslušaje tiste glasove, ki so me ljubili…
Iskala sem v sedanjosti, poslušaje tiste, katerih modrost cenim…
Poskusila sem, zamanj, zateči se v prihodnost…

Nisem našla zatočišča…

Tavala sem v popolnem mraku.
V prostorih, koder si sončni žarki niso upali prodreti in razjasniti misli,
ki so postajale, iz dneva v dan, bolj mračne.
Moja dejanja niso imela smisla…
Moj um ga ni imel…
Nista ga imela ne moje telo, ne duša…
Moja čustva so se iztekala v morje sličic in predstav,
ki niso dajale odgovorov…

Sedla sem na čer kraj morja.

Začelo je deževati.
Občutek topline s katerim so me navdale drobne vodne kapljice,
ki so polzele po koži mi je veleval, naj si ogrnem vodni plašč.

Ovila sem se v vodo in sklenila, da to postanem.
Posušil me je topel, letni veter.
Pokrila sem se z vetrom in sklenila, da to postanem.
Na telo sem si nasipala toplega peska.
Oblekla sem se v pesek in sklenila, da to postanem…

Vse negativne predstave so začele izginjati v sončnih žarkih,
katerim sem končno le utrla pot do sebe in moje do tedaj izžete duše.

Pot izorana v praznini, razraščeni iz brezmejnega hrupa.

Preveč glasov,
ki me je zmedlo s svojimi predstavami tako fizične kot psihične lepote,
ne da bi dajali prostor mojim čustvom,
zgaženih od prekomerno grobih, brezmilostnih obtožb…

In postala sem njim podobna… vse bolj brezobzirna in groba…

Sem to kar živim in kar živim, to hočem biti.

Včasih se, obkoljena s hrupno civilizacijo znotraj katere bivam, izgubim…
Vem, da so moja občutenja živa in mi dajejo edinstvenost.
Sprostitev najdem v tem,
da vzamem v roko nalivno pero in napovem vojno tistim glasovom,
ki me skušajo oškodovati.

Vse, razen tega kar čutimo, je relativno.
Oživljata nas bolečina in veselje.
Ti dve občutenji nas vodita skozi samospoznavanje in sta odgovor temu,
kar hočemo postati.

Prisluhnimo jima in postali bomo, razumevajoč radost in trpljenje duše.

Naša duša smo mi.

Uporabljajmo nato razum za preživetje v svetu ostalih,
poskušajoč jih ne soditi.
Bodimo hvaležni, ker so nam dovolili doumeti.

Včeraj sem sovražil lastno podobo.
Danes se, čeprav se je ne radostim,
zavedam relativnosti samovšečnosti.

Relativnost mišljenja,
ki nas spremlja že od malih nog.
Na plodnatih tleh otroškega uma razraščene misli okolice.

Mnenja o tem, kaj je lepo in kaj je dobro.

Četudi bi si nadela podobo po lastni predstavi bi le-ta ne bila moja.

Edina podoba mene same je tista, ki mi jo je narava poklonila.

Lepota?

Edinstvenost osebka in žar njegove duše.

Dobro?

Kar ti je v veselje, je in bo tvoje dobro.

Svobodni smo, da izbiramo pot v življenje in odgovorni smo za lastno srečo.

Glasovi z njo nimajo ničesar deliti.
Naše duše in njihova hotenja, veliko.


+

Radost… mentalna slika ujeta v nostalgično pozabo.
Dve roki, ki me nežno objemata, šepetaje "zaupam ti" s celim telesom, z vso ljubeznijo.
Entuzijazem življenja dveh oseb druga ob drugi.
Lepota preživetega dne
- lastnega samevanja ali skupinskega odnosa v sprejemljivem
ali brezosebnostnem okolju.

Preiščemo leta, iskaje lasten smisel in radost,
poskušujoč ugotoviti kaj nas osrečuje in kaj povzroča bolečino.

V tem iskanju se je, v naši mladosti zavestno naslikana podoba sreče,
izpred katere se je naša volja pripravljena ukloniti, večkrat pretrgala od usode.
Zapackala z barvo trpljenja in razočaranja do tolikšne mere,
da se ji sedaj sami izogibamo,
poskušajoč jo zavreči čimdlje v smetišču pozabe.
Skušamo zbežati od lastnega razočaranja in s tem prenovljeni podobi trpljenja.

Paradoks…

Bolj izgubljamo njeno predstavo, bolj smo nesrečni in neizživeti.
Sčasoma pozabimo na njen obstoj in naša čustva odmrejo.
Obstoj preobstoječe, namišljene slike nas je pretvoril v pepel.
Tam, kjer je zasedala prostor prijetna slika prihodnosti, sedaj ždi le nostalgična praznina nečesa, česar ne uspemo zapolniti.

Tavajoč po prostorih lastne pozabe se napajamo z rečmi,
ki še nadalje brezobzirno votlijo vrzel v spominu.

Izgubili smo vero v namišljeno sliko in upanje, da bomo nekega dne nje protagonisti.

Ko bi nekdo našo sliko sreče za trenutek ujel v lasten objektiv in bi nam jo v dnevni svetlobi razprostrl pred obličje, bi same sebe zasačili pri iskanju vseh njenih nepopolnosti.
Postajajoč otožni že ob samem pogledu na platno.
Tolažeč se - ta sreča je rezervirana drugim.
Zame je bolje da ostanem nesrečen danes, kot da me porazgubi moj jutri.
Pripravljeni smo tako zavreči preostanek naših bednih let, zaslepljujoč znova in znova naša čustva.
Odtujeni od nas samih in lastnih hotenj…
Izgovarjujoč se, da se skušamo ubraniti prekomernega trpljenja.
Pretvorjeni v ujetnike lastne nesreče, namesto da bi se končno, s polnim zaupanjem in predanostjo prepustili usodi, ki ima še veliko povedati.
Že sama zavest, da nismo izbirali poti v nesrečo, bi nas morala osrečevati.
Živimo v polnem zaupanju nas samih in v druge.

Naš življenjski moto bi se moral glasiti:
"če so me drugi onesrečili, si sam ne bom grenil obstoja, poskušujoč se ogniti bolečini sveta,
ki se vrti po svoji smernici. Karkoli se zgodi, je zame dobro."

Mnogi so postali nezaupljivi, jaz pa sem se naučila zaupati usodi.
Pomirjena in sproščena, ker vem, da sem se vedno trudila osrečevati sebe in ostale.
Naučila sem se sprejeti občasna trpljenja in razrešiti njihovo kompleksnost
do mere popolnega razumevanja dogodkov, ki so neuspehom botrovali.
Puščujoč me očiščeno, svežo in prerojeno.

Človek je zmotljiv.

Ne bom obsojala lastnih napak, pač pa jih bom skušala odpraviti.
Vzgojiti se moram sprejemati svet v celoti, kot se ponuja.
Tisoče priložnosti bo, da se življenje izteče na bolje.
Če bi ne vstopali v življenje s popolnim zaupanjem in predanostjo
bi slej ko prej ugotovili, da nismo živeli.

Pravim, da sem te izbrala.

Neumnost!

V resnici sem se le prepustila najini usodi in hotenemu zaupanju.

Vem, da je na svetu mnogo mrličev…

Škoda, življenje je lepo.

7.

Človek si zasluži lastno humanitarno vrednost v etiki,
dokazujoč vseskozi samemu sebi požrtvovalnost, potrpežljivost in duhovno vztrajnost…

V pomanjkanju teh osebnostnih prvin, izgubi vero v osebnostni cilj.

Nikoli ne bo mogel obstajati v lastnem svetu drugače kot žrtev le-tega,
v kolikor si ne bo sposoben priznati premostitve lastnih omejitev -
egocentrizma, ki ga zasužnjuje in istočasno od sebe odtujuje.

Obremenjevanje z razglabljanjem ostalih ne vodi v življenje,
temveč v slab poizkus opravičevanja lastne eksistence.
Razglabljanje o dolžnosti omejuje delovanje…

Delujoč človek potrjuje zaslužnost obstoja.
Biti koristen je prvi korak do humanosti in osrečitve.
V današnjem času, ko so se vloge posameznika porazgubile v kaotičnem cirkusu vlog,
so osebnostne vrline poniknile v medosebnostnem tekmovanju samoporažencev.

Človeška humanost in sreča vzklijeta v utemeljeni samozavesti in veneta v osebnostnem dvomu.
Kjer obstaja dvom, obstaja strah.
Kjer je strah močnejši od človeka, človek ni sposoben čustvovanja in ne življenja.

Človek prepričuje okolico o korektnosti svojih teorij le, če vanje dvomi.

Obmolknite torej, strahovi!!!

8.

Izberem lahko trpljenje…
…zasužnujoč se z lastnimi strahovi
…sledeč sanje namišljene svobode
…seštevajoč lastne odvisnosti v deprisivnosti globine ali njena valovanja
…živeč obsesijo samega sebe
…škode, ki sem jo sposoben povzročiti drugemu
…obremenjen s pravico do razsodbe bolečine drugega,
prevzemajoč nase tisto pravico, ki je pripadala le njemu,
dokler ga nisem jemal v obzir.

Izberem lahko življenje…
Danes… kar sem…
V tem trenutku.
Projeciran iznad lastnih misli…
Odgovoren za lasten trenutek
…Zavedajoč se, da nisem sposoben oškodovati nikogar,
če sam noče biti oškodovan.
…Odrešujoč se lastnih strahov
…Sebe samega in ne ostalih, katerim nudim prostor v svoji bližini.
To kar dajem bom znal tudi sprejemati.
Česar ne bom znal dajati, ne bom sposoben sprejemati.
Ne bojim se poznanega...
samega sebe, lastnih hotenj in pa sanj…

Zavedam se, da nisem svoboden, da pa tudi nočem postati suženj lastnih umskih pasti.
Zavedam se, da se slabo mnogokrat rojeva iz volje po ustvarjanju dobrega drugim.
Vse je relativno in potrebna je velika mera prilagajajočega se duha, da to prebrodim.
Sebe samega, ne druge.
Ostali so koščki sestavljanke, razsipani po tepihu laži.
Kdor več, kdo manj.
Prav je, da tudi sam zasedem svoje mesto na taistem tepihu in postanem člen taiste sestavljanke.
Ne morem in nočem prevzeti drugačne vloge v življenju drugega.

Naivnost ima svojo ceno.
Le-ta je visoka in je nisem pripravljen izplačati.
Morala me je naučila razumeti in ne več trpeti sveta.
Izbral sem, da se ne bom podrejal mazohizmom in se utapljal v ljubezni drugega.
Nikomur ne bi pomagalo...
... prilival bi le vode utopljencu.
Zato, ko izbiram, se ne odločam nikdar s težkim srcem.
Izbira zahteva odgovornost več.
Ljubim izbiro in ljubim odgovornost, ki mi jo le-ta prinaša.
Hočem živeti kar sem izbral.
Nočem se obremenjevati z napakami iz preteklosti.
Zavedam se jih, kar mi pomaga dozorevati in spoznati kod se lahko še izboljšam…
Prevzemajoč lastno odgovornost.

Ne bom ščitil, ne gradil sten okrog ljubljene osebe.
Ljubil bom in konec.
Sprejel jo bom z njenimi vrednotami v dobrem in slabem,
da bi me le ona sprejela takšnega, kot sem.
Da bi me živela za to, kar sem.

Moja odrešitev je moja sreča.
Vkovana je v jeklen meč.
Meč, ki pretrga verigo odvisnosti, nasilja in mazohizma.
Meč, ki ga razgalim vsakokrat, ko si moram zarisati pot manjšega trpljenja.

Z njim režem nered in razvrščam lastne misli, uničujoč njih plevel.
Le-ta kopni, brez globje bolečine, v papir.
Meč, ki je lahko pero in pero, ki postane meč.
Izmenjujoča vloga, ki je vseprej drugo, kot bežanje od samega sebe.

Razprem se, proučujem se, spoznavam se in osvobajam.
Ud za udom.
Upam, da bom s tega sveta odšel, ne da bi se več moral vivisecirati.
Upam, da ga bom zapustil z globjo zavestjo samega sebe.
…Da se bom k univerzumu vrnil naiven, kot sem to bil na začetku.
Čist, v lastnem spoznanju.
Prost pred duhovi sveta in preteklosti.
Ljubeč kar se bo razprostiralo pred menoj za to kar je in ne za tisto,
kar bi postalo, če bi v to posegal.
Puščujoč nedotaknjeno čistost drugega.
Neobremenjujoč se z odgovornostjo njegovega življenja,
ki morebiti ne bo imelo ničesar deliti z mojim,
bo pa ravno tako lepo in pisano.

Ljubim razum, živim telo.
Razum istočasno ustvarja in uničuje.
Telo živi samo po sebi.
Samo po sebi se izraža.
Želi si ali odbija.

Razum poraja trpljenje, v kolikor ga ne prečistimo konceptov,
ki trpinčijo nas same in obkrožujoči nas svet,
poskušujoč preseči naša in njegova spoznavanja.

Mnogokrat je izrazni svet le krinka notranjega sveta.
Mnogokrat je notranji svet le krinka samega sebe.
Lastna spoznanja iščemo v najtemnejših kotih uma…
Opravičujoč se, tolažujoč se, živeč od sprenevedanj in dozdevanj.

V resnici se bomo iskali dokler se ne bomo odločili najti.
V tistem trenutku ne bomo več čutili potrebe po opravičevanju.
Ne bomo več objokovali in ne trpeli občutkov krivde.

Šele takrat bomo ljubili, kar bomo živeli.

****

Spisano med 15-23 letom starosti.