Ne vem več kaj naj si mislim. Niti ne kaj naj rečem. Vse, čisto vse, je že bilo izrečeno. Njihovi na pogled razumevajoči obrazi se dolgoročno niso kot taki izkazali. Dušo mi preplavlja dvom in z njim se je v moje življenje prebudila dvojnost, ki jo nadvse preziram. Na eni strani nesmisel, ki duši vsakršno kreativnost in stvarjenje ter potrjuje popolno odvečnost moje biti, na drugi potreba po potrditvi jaza - vrednot, ki so sicer velecenjene, vendar le na papirju in v izgovorjeni besedi.

Postanem manično depresivna.

Organizacija pravijo, naj bi bila vodilo človeštva. Težava nastopi, ko se izkaže, da je razvoj mogoč tudi v najhujšem kaosu. Ko preklemane gazele razkazujejo svoje tanke, fine nožice na račun pregorelega kadra, ki je vedno znova zamenljiv.

Skušam doumeti dogajanje in se učiti strategij, ki bi mi omogočale obstoj znotraj takšne družbe. Izvajalec ne morem biti, ker ne pridobim potrebnih napotkov in materialov. Vodja projekta ne morem biti, ker moje delo ponikne v neodzivnosti vodilnega kadra. Popačen delotvorni proces me sam od sebe uklešča v mnogo pretesno bubo, znotraj katere proti svoji volji neprestano metamorfiram v najrazličnejše delotvorne žuželke. Zasipana s smrdljivim živim blatom. Preklemano na silo. Baterija za kaotično matrico.

Morala bi kimati z glavo in se pretvoriti v kanalizacijski odvod (edina želja za zlato ribico, če jo kdaj ujamem).
Zamenjati pregorelost zaradi prevzemanja odgovornosti drugih, s prekurjenostjo ponavljajočih se procesov preklemanega avtomata!?!

Matematična neenačba, kateri ni in ni najti rešitve.

Z roko sežem po Sanval-u. Sem vzela modro ali rdečo tabletko?
Rezultat je tako ali drugače vedno isti... in to ne glede na zorni kot opazovalca.

Zaspim in si vsaj delno oddahnem. Danes. Pomemben je danes.
»Un giorno da leoni, cento da coglioni« - italijanski pregovor, ki oropa mojo levje prespano noč, vsakršne veličine.
Čaka me namreč še 100 in več takšnih - neprespanih.

Potrebujem organiziranost. Natančno definirano vlogo in osmišljeni delavni proces znotraj katerega mi je dano uspešno opravljati svoje delo. Niso še izumili primerne tabletke za nas, utopiste.
Res sem neprilagojena.

Bolni sistemi vsakodnevno izvržejo in zavržejo vedno več bolestnih ljudi.

Bog daj, da mi danes, na poti domov, velika opeka na glavo pade.
Bog daj, da pozabim vsa svoja poznavanja in izkušnje.
V univerzalni pozabi in nevednosti pripravljena na nov začetek...
Zmedeno (konfuzno) in benevolentno...

Povsem neobremenjeno, kot jih to velika večina počne.
Bom pa ja menda znala preložiti svojo, predvsem pa tujo odgovornost drugam...

Potrebujem MASTER tečaj iz JEBIVETRSTVA.
Zainteresirani naj me prosim čimprej kontaktirajo.