Kompletni sistemi slonijo na izprijenih temeljih, znotraj katerih se je sposobna razvijati in cveteti le igra moči.

Individuum je z lastnimi potrebami v sodobnih družbah spregledan, saj spočet v masovno kulturo reprodukcije enakega.
Verjetnost, da bi se družba na novo sestavila je zelo majhna,
saj bi se dosedanji zlagani konstrukti na katerih sloni, povsem zrušili.
V anarhiji pa res ni moč preživeti.
V taki, kjer je človek človeku rabelj, verjetno res ne.

Ljudje si prigovarjajo: "Kakšna lakota? Kje vidiš lakoto? Poglej afriške reveže. Tisti umirajo na cestah. Njim priznam lakoto."
Zanje stresejo iz levega rokava peščico bombonov, da bi smeli potešiti umetno, sistemsko narekovano potrebo, povsem zlagane humanosti. Lakoto determinirata le njej pripadajoča smrtnost in izsiljena hvaležnost za povsem neprimerno zahodnjaško gesto (kretenizem).
Iz primera lahko sklepamo v kakšni anarhiji bi živeli, če bi se jutri zgodila.

Neprimerne primerjave vzpodbujajo nično reakcijo na družbo v kateri živimo in
izpodkopavajo še kako pomembne reakcije zdravih preživetvenih nagonov, med katere sodi postavljanje zase.
Ti se nehaš, koder se moj jaz prične.

Ampak ne.
Nikdar prerezano materinsko popkovino večno nedoraslega otroka pitaš še naprej z odvisnostjo od okoliškega sveta.
Čeprav bi se hranilo zreduciralo na minimum, boš počakal na svetlejšo prihodnost ali si poiskal zlagan
human konstrukt nadomestne matere.
Zaradi upanja v svetlejšo prihodnost, večina igra loto.
Ali veš, da revež reveža ne more nahraniti?
Kaj od vsega tega, za vraga, ni jasno?


Pomanjkljiva samozadostnost in kulturna vzgoja posameznika sta diktat sistema in njegove potrebe po samoohranitvi.
Vodstvo se samoohranja, posamezniki pa že dolgo ne sodijo več v dragocen sistemski konstrukt. Trg dela ima polna skladišča zamenljivega belega blaga. Naš svet zapolnjujejo materialne dobrine, ki učijo preusmerjati pozornost vstran od dejanskih težav.
Ni res, da si revež ne more privoščiti mobilnega telefona.
Res je, da tudi sodobna telefonija vpliva na porast revežev v družbi.
Cilj opravičuje sredstva (Machiavelli); pri čemer je današnje sredstvo vsak izmed nas.

Kako lahkotno s pretvezo o humanosti iztrebljamo drobne redke kulture, ki so v boju za preživetje zaobjele povsem drugačno miselnost. Te človeka ne izkoriščajo temveč spoštujejo, s tem pa vzpodbujajo razvoj družbene enakosti, navkljub odsotnosti ustave in v njej zapisanih, iz dneva v dan bolj prezrtih, človekovih pravic.

Čeprav njihovi starostniki še vedno umirajo na samem, njihove ženske rojevajo za grmovjem in je zdravilstvo v božjih rokah primitivnih verovanj, je njihova družba prekleto bolj Humana kot bo naša kdajkoli sposobna biti.
Vendar brez skrbi.
V kratkem času bomo priče njihovemu izbrisu.
Živali pozapiramo v živalske vrtove, domačine pa v rezervate, koder bodo do nadaljnega izkoriščani in pahnjeni na rob eksistence, kateri se lahko s pomočjo škodljivih doprinosov sodobnega sveta, kar sami odrečejo.

Naše poti v objestnost nič in nihče ne sme ustaviti.
Ob prisotnosti večjega posameznikovega samozavedanja bi lahko nedvomno živeli veliko bolje.
Sicer v vicah, kajti zavedanje boli, dokler ne najde lastne poti iz Inferna.