Star afriški pregovor pravi: "Za vzgojo enega otroka je potrebna cela vas."

Ne bi se mogla bolj strinjati, zato zapisujem sledečo logično izpeljanko:
"Za vzgojo drugačnega otroka je potrebna "razširjena" vas."

Razširjena ne pomeni, da bi morala biti vas večja. Nikakor ne.

Vsi se zgledujemo po vzorih iz svoje okolice.
Sprva je to družina v kateri rastemo. Povsem vseeno nam je, kdo so gradniki te družine,
dokler nam je zagotovljena primarna varnost in dokler znotraj nje vladajo pogoji za našo
kreativno stimulacijo in razvoj.

Hudo je, če se mora dete ubadati z zlorabami namesto z lastnim razvojem...
S tem se je namreč prisiljen ubadati, če se mu to godi, kajneda?
Že zelo zgodaj - prezgodaj, se bo moral začeti ukvarjati z vprašanjem kako preživeti,
namesto da bi svojo okolico radovedno raziskoval in v varnem okolju,
preko igre razvijal pomembne preživetvene veščine.

Naša prva leta so nadvse pomembna. Ključna za naše nadaljne življenjske izbire,
vključevanje v družbo, predvsem pa za oblikovanje lastne osebnosti.

V teh letih je torej najpomembneje, da se počutimo varne in ljubljene.

Pa ne zato, ker bi nam bil kdo poklonil bombon ali ker je mama 170 cm visoka lepotica, očka pa 199 cm visok atlet.
Varen in ljubljen, ker sem nekomu pomemben. Pomemben tako zelo, da mi zna oseba prisluhniti in razumeti moje potrebe, čeprav so včasih slabo izražene in povsem nejasne. Dojenčki ne poznamo univerzalnega jezika, ki bi lahko komuniciral z odraslimi, kajneda? Torej je naše primarno stanje biti POVSEM DRUGAČEN.

Hudo je, ko mi 170 cm visoka lepotica in 199 cm visok atlet namenita svoj čas izključno zato,
da bi mi narcisoidno opevala same sebe, namesto da bi mi namenila potrebno pozornost zaradi mene samega.
Namesto, da bi se nemoteno razvijal in  dograjeval samega sebe v svoji prečudoviti drugačnosti, se moram ukvarjati
z njuno že formirano egocentrično blodnjo ter se učiti preživljati v njuni bližini.
Da, tudi to je zloraba. Ena največjih zlorab človeštva. Ker je prikrita, a še kako prisotna.

Namesto, da bi starša objela mojo drugačnost, me klešeta po svoji podobi.
To je edini vzor, ki sta ga na žalost, tekom svojega življenja očitno uspela spoznati.

Kar je najhuje - objel sem njuno drugačnost preden mi je bilo sploh dano spoznati svojo.

Jutri bom lep in atletski... Ljubil bom lepo in atletsko ter preziral vse, kar ne bo sodilo v žaner.

Vprašam se: "Kje za vraga je moja duša???!!!
Kdo sem jaz?! Ali sploh obstajam?!"

Ne, ne vprašaš se... ker enostavno zbrišeš del svojega procesorja.
Tvoje preživetje poskrbi, da se ogibaš nadaljnim preživetvenim bolečinam in pogrevanju nadležnih spominov.

Namesto, da bi skušal potešiti svoj manjko za katerega več sploh ne veš, poiščeš sebi primerno skupino,
s katero klestiš po drugačnosti... Tako kot sta mati in oče nekoč, že davno je tega, klestila po tebi.

Ubogi vaši otroci, katerih drugačnost v vaši bližini ne bo nikdar povsem razumljena.

In ubogi tisti, ki menite, da je usmiljenje znak sprejemanja kakršnekoli drugačnosti.

Potrebujemo... zelo potrebujemo to razširjeno vas...