Članek
DRAGON - italijansko/slovenska pravljica
Objavljeno Mar 31, 2015

SLO

Nekoč davno, res prav dolgo že nazaj,
v deželi daleč, daleč proč,
v osrčju step in afriških puščav...

V blodnjaku podzemnem,
očesu skrit in čisto osamljen,
bival velik je, otožen zmaj.

Nekoč davno, res prav dolgo že nazaj,
v svetu oddaljenem še bolj...
V mraku najglobje noči,
med planeti in zvezdami izgubljena...

Na veliki krogli je sedela,
osamljena jokala,
povsem pozabljena,
čarovnica, ki ni ji para.

Bridke solze je točila,
iz jutra v noč neutolažjiva.

Paličica njena povsem bila je nema.
Črna čarovnija jo čez noč je zapustila...
In res, zares ni več bila

prava to čarovnica.

Svetove nekdaj združevalo je
kraljestvo pravljice pozabljene;

V hiši prostorni
lepi, razkošni,
sta skupaj se vrtela,
na ves glas neuglašeno pela.

Izredno sta se imela rada,
kot trapa se ves čas smejala.

A dneva nekega turobnega…
veter močneje je zapihal,
zrak pošteno se shladil.

Zmaj pričel krepko je kašljati,
ognjeni zublji iz žrela švigati…

In kašljal je tako močno,
da ločil gore, morje je in zemljò.
Kihnil on je še močneje…

V zubljih je zaprasketalo
in nič od pravljice ni več ostalo.

Čarovnico njegovo drago,
ki rožco zdravilno je zanj iskalo,
na zvezdo oddaljeno je odfrčalo…
Kašljal je tako močno.

Minilo let je več kot mnogo...

Sonce spet je zasijalo,
zmaju ogenj pogasilo.
Prehlad pošel je kot za šalo,
razdejanje… ojmene, tu je ostalo.

Zaihtel je še močneje…
celo vesolje ocean je prelilo,
zemljo in zvezde spet skupaj spojilo.

Čarovnica, kopalka prava,
priplavala je vse do zmaja.
Od same sreče in zadovoljstva,

???

ITA

Una volta, tanto, tanto tempo fà,
in un paese lontano, lontano,
nascosto nel profondo cuore delle steppe
e dei deserti Africani...

...rinchiuso nei sotterranei
di un’immenso labirinto,
per gran dispiacere,
da tutti isolato,
viveva un grosso e verde drago.

Una volta, tanto, tanto tempo fà,
in un mondo lontano, lontano,
celato dal profondo buio della notte,
tra stelle e pianeti sconosciuti...

... seduta sopra una grande sfera,
per gran dispiacere,
tutta sola, dimenticata,
piangeva una strana strega.

Tristi lacrime lei versava,
dal mattino a notte fonda, sconsolata.

Dalla sua bacchetta magica
non usciva più magia nera,
e... forse, forse,
non era più una strega vera.

Quando i mondi non erano così distanti
e il regno delle favole esisteva ancora...

dentro una casa bella e spaziosa,
il nostro drago e la nostra strega,
si divertivano a cantare a squarcia gola.

Si bè, in effetti erano un pò stonati,
ma si volevano bene e si divertivano come pazzi.

Succese poi, un brutto giorno...
il vento soffiò più forte
e l’aria si fece più fredda.

Il drago in preda a una brutta tosse,
emise delle grosse fiamme...

Egli tossì così forte e tante volte
che divise terra, monti e mari.

Tossì ancor di più...

Il regno delle favole scomparve
in un gran scoppiettio di fiamme.

La strega poverina,
incamminatasi a cercare una potente medicina,

si trovo catapultata,
sopra una stella isolata.

... Tanto egli tossì.

 Passarono molti anni.

All’improvviso risplendette il sole.
Il drago guarì.
Passò il brutto raffreddore,
ma non la grande distruzione.

Pianse allora così tanto la sua strega,
che un grande mare ricoprì deserto e steppa.

Pianse ancor di più...
L’oceano sprofondò nell’universo,
unendo il mondo alle stelle e viceverso.

La strega quindi, grande nuotatrice,
a nuoto ritornò dal suo amato drago.
Che or sereno, consolato
questa favola ti ha narrato.