"Srečno novo leto vam želim in veliko pirhov!"
Tako se običajno izrečem, če ne še bolj zmedeno, ko me ulovi kak praznik.
Ulov je dobeseden, saj se nikdar nobeden od njih ni uspel vkoreniniti v moj očitno precej okrnjen genetki zapis.
Dedek Mraz in novo leto sta izjemi, s katerima so mi tako zelo oprali možgane, da so njih celice pognale korinine vse tja do genov, ki še vedno ne vedo čisto dobro kaj z njimi početi in kako na njih čisto dobro odreagirati...

In ne! Absolutno se ne počutim oropane ničesar. Oropane tega, da mi neka šega/navada/običaj veleva, kdaj naj bom kreativna, kdaj naj postim svoje telo, kdaj naj se prenajedam, kdaj naj bom prijazna do drugih, kdaj naj molim, kdaj naj ne jem mesa in še in še bi lahko naštevala...

Edina dobra plat vsega tega je, da se nam na koledar zapiše kakšen dela prost dan. Ampak hudiča, se velikokrat sprašujem... Čemu bi mi ga moral določati en trapast praznik, v katerega sploh ne verjamem in katerega niti pod razno ne občutim v lastnih atomih? Svoj cel mehanizem bi morala podrediti temu, da bi tega dne delovala v povsem drugem hierarhičnem redu kot obratujem običajno, čeprav mi niti pod razno ni do tega?...
Mar bi vsakemu posamezniku podarili tistih 20 dni (po novem menda 19, ker nam je Janša mimogrede enega, iz same požrešnosti, požrl) osebnega praznika, da si jih razporedi po lastnem okusu: "Ok dragi moji, danes čutim nevzdržno potrebo, da bi cel dan slikala in bom cel dan doma... Kljub temu, da vas imam neizmerno rada, me danes prosim pustite povsem pri miru!"
Ah kje!!!! Prazniki so zato, da se takrat zbirajo familije in procesije in ti rinejo kar vsi na vrata...
Hvalabogu ne k meni domov ;)

Prijazna sem itak vse dni v letu. Vedno rada nasmejim ljudi v svoji bližini, sem po naravi ustrežljiva, neprestano sem več kot kreativna in ves čas imam vse neizmerno rada...
Resnično menite, da potrebujem vaše miloščine? Da bi bila vesela tega, da mi bolj kot podarite,
podtaknete kak vaš praznik???!

O ne, plesala pa ne bom kot mi boste dirigirali, ne da bi me predhodno vprašali ali se z vašo velikopotezno izbiro sploh strinjam.

Dvignem mobilec, ki pojoč poskakuje po mizi...
"Jojmene, čisto sem nesposobna," jokavi glas moje matere z druge strani.
"Ja kaj se ti je pa tokrat zgodilo?" vprašam.
"Hotela sem pobarvati jajca in se mi jih je cel kup ubilo... ničesar več ne zmorem.
Čisto sem že senilna...
Soseda mese potice že od pete ure zjutraj..."
Prava pisanica kompleksov, "samoetiketiranja", manjvrednostnih kompleksov, povsem neproduktivnih primerjav...
Kar nekaj, ljudje božji... Kar nekaj.
"Ja mati, kdaj se boš naučila opravljati v življenju le tisto, zaradi česar se dobro počutiš, ne pa na slepo nasedati nekim trapastim navodilom, zaradi katerih se čutiš zgolj ponižano?"
"Ja pa ne, praznike je treba negovati..."
"Kot vidim, jih neguješ na račun sebe same..."

Prek mobilnika sem torej prejela vse prej kot čarobno obarvano pisanico, ki nazorno opiše namen naših praznikov;
brez kompleksov, bi se svet za marsikoga več ne vrtel...

No, naj vam zabičam... Imam se povsem čudovito brez vaše miloščine!
S prazniki in prazničnimi dejanji hodite trkat na tista vrata, ki za komplekse ne ostajajo gluha!