Dvoma nas je običajno strah, saj ne vemo, kaj bomo srečali izza njega.
Strah nas je virtualne smrti, kajti dokler ne umremo, ne vemo ali je bila naša smrt le namišljena.

Pa vendar, je vsako živo bitje obsojeno na večno umiranje.
Na razvoj novih preživetvenih strategij, katere v pozabi preizkuša v novih situacijah z okoliškim svetom.
Vzorec se ponavlja, ravnovesje ohranja. Ničkolikokrat se je žival znašla v gobcu druge, preživela napad in živela neobremenjeno dalje. Govorim o svobodnih, nikakor ne človeku podjarmljenih živalih, ki so se naučile simbiotično
živeti tudi njegovo neskončno depresijo, saj jih nekdo pri tem vzpodbuja. V naravi svobodno izbirajo - živijo ali se prepustijo smrti.

Težava človeka je, da ga, razen lastne vrste, nihče ne ogroža.
In vedno ga bo nekdo nahranil... Navsezadnje smo humana rasa, kajneda?

Dolžni smo skrbeti za lastno samovzgojo, kajti nihče drug nas ne bo nikdar vzgojil.
Naši predniki so se posluževalii iniciacij, da bi človek opustil preživetveno nepomembno.
Danes smo samo še razvajeni.
Doletela nas je najvišja univerzalna kazen - živeti ogroženost samih sebe,
kajti evolucija zahteva svojega predatorja in svojo žrtev.

Ogroža nas interpretacija tujih svetov, ker nas je strah izgubiti lastno cono udobja.
Poleg preživetvenega razvijemo dodaten strah - namišljeno preživetvenega.
Bodimo pošteni, nič hudega se nam ne bo zgodilo, če nam kavč izpuhti izpod udobno nameščenega telesa.
Čas je že, da se pričnemo ukvarjati s preživetjem.

Groza nas je, da bi izgubili še kaj več kot same sebe… Je sploh možno izgubiti več, se vprašam.
Resnično ogroženi razvijajo preživetvene strategije.
Ne tisti, ki udobno čakajo na rešitev izven sebe.

Ostati ujet v preteklost, v en sam trenutek znotraj neskončnosti le-teh, zagotovo ne prinese nič dobrega niti nam, niti našemu okolju. Živeti stalno v obrambi namišljenega sebe, super-človeka, na vrhu planote iz katere zreš v dolino na lastno žrtev in/ali obratno… Živeti v dolini, iz katere zreš v predatorja na vrhu gore.

Je to varnost, ki si jo iskal, ker se nisi želel podati v samolasten dvom?
Ker te je bilo strah živeti sam s seboj in z evolucijskim zrnom, ki kali v tebi?

Ako objameš strah, objameš navodila za sovraštvo, vojno in dolgoročno neugodje v iluziji minljivega, trenutnega ugodja.

Izbiram življenje… z neprestanim samolastnim umiranjem. Paket, ki prihaja v kompletu.
V pozabi pripravljena na nove izkušnje, ki presenečajo na vsakem koraku.
Sprejemam in verjamem, kajti vse kar se zgodi, je zame dobro.
Tudi in predvsem smrt.