Najraje bi živela od prane, ker je popolnoma vse, kar nas obdaja živo... Le kje ždi tisti Bog, ki me bo uspel prepričati, da nekaj sodi v živo in nekaj v neživo naravo??? (Drevo spoznanja - Maturana in Varela)

To, da rastline ne vpijejo, še zdaleč ne pomeni, da ne čutijo. Smo del življenja in življenje ima svoj cikel, če nam je všeč ali pa tudi ne. In od prane se ne da živeti... Žal.

Zato mi je povsem vseeno, kako se človek prehranjuje, v kolikor le ohranja stik s hrano na mizi. Dokler se ne nažira, temveč poje kolikor potrebuje, da preživi. Dokler ni usmerjen v stalno zadovoljevanje lastnega pohlepa.

Res je, živimo v instant sistemu. Ni nam več potrebno tekati za hrano in trgovske police so prenasičene z živili, ki se raje mečejo stran, kot bi se podeljevala lačnim.

Marsičesa ne odobravam. Pravzaprav se mi življenje še zdaleč ne zdi tako zelo fascinantno kot je mnogim in temu sem pošteno hvaležna, saj moj "pohlep" ne bo dovoljeval, da bi se naprezala živeti ta planet 5000 let in več.

Kar se karme tiče je pa zadeva taka. Na srečo se lastne reinkarnacije ne spominjam in prepričana sem, da če se bom še kdaj kje reinkarnirala, bo temu ostalo enako. Zato se trudim vsak dan živeti kot bi bil moj popolnoma zadnji na tem planetu. To je vse, kar lahko naredim začasa svojega življenja in menim da je to, hudičevo dobra izbira zame in za ljudi ter živa bitja, ki me obdajajo.

Trudim se v svojem življenju ničesar ne obžalovati.
Je pa dejstvo; najsi še kako cenim vse življenje okrog sebe, ima narava svojo pot, ki se ponavlja v vseh vzorcih, na mikro in makro ravneh.

Parazitizmi, soodvisnost, organizacije najrazličnejših bivalnih sistemov srečamo že v naravi, celo pri "najprimitivnejših" bitjih. Vprašanje: da bi parazitizem lahko obstajal, kateri pogoj mora biti izpolnjen? Nedvomno ta, da mora drugi organizem parazitizem dovoljevati kar pomeni, da ima od tega vsekakor kakšno korist začasa svojega življenja...
Sicer bi tega, zagotovo ne dovoljeval.

Nobene oblike življenja ne morem torej obsojati, čeprav mi osebno nekatere še zdaleč niso blizu. Lahko poskrbim zase, ni pa v moji moči, da bi drugim narekovala tok življenja ter z njim sprejete sistemske vloge.

V naravi zlo in dobro za začetek sploh ne obstajata, ker sta prepletena in sta del naravnega procesa. OKOLI NAS se neprestano dogaja povsem naraven proces.
Prišel je Homo sapiens, izumil besede, vnesel razlikovanja, posadil seme "znanosti" in utrl pot "umetni inteligenci".

Opazujmo naravo. Še zdaleč ni tako "čista" in ne tako "nedolžna". Bistvo vsakega bitja je namreč golo preživetje. Kako bo posameznik preživel, je pravzaprav čisto njegova stvar, saj nad njegovim preživetjem in njegovimi življenjskimi vlogami drugi nimamo bistvenega pomena, še manj pa vpliva.

No, sama sem za svoje preživetje objela "humanost" in upam, da jo bo objelo čimveč ljudi;
živeti na način, da povzročiš čim manj škode samemu sebi in svojemu bivalnemu okolju, kar vsekakor pomeni - prepoznati lasten pohlep in se bojevati proti lastnim conam udobja.