Prav je in spodobi se, da napišem blog na to temo.
Nekoliko vas bom razočarala, saj vam ne nameravam postreči s številkami in tudi ne s potankostmi.
Nočem namreč, da bi me označevali za ubogo revo, v kolikor bi po vašem kriteriju ocenili, da sem imela partnerjev v svojem življenju mnogo premalo ali kot lahkotnico, ker da sem jih imela veliko preveč. Jok brate, odpade!
Kot sem v enem zadnjih aforizmov napisala, številke naredijo okvir za katerega menim, da najbolje služi svojemu namenu, v kolikor ostaja na varni polički lastne zavestne domene.

Ooooooh, ti moški...

Od nekdaj imam rada moške. Pri dvanajstih letih sem jih ljubila tako zelo, da sem želela na vsak način prevzeti njihov spol.
Po svetu sem hodila z odpeto srajco in po fantovsko razkazovala svoja ploska dekliška prsa. Bila sem frajerka. Fonzie iz nadaljevanke Happy Days. Bila je to v tistih časih moja najljubša nadaljevanka in ostala je tudi edina, ki sem jo kdajkoli gledala.

Tudi pisala sem v moškem spolu. Obsedena sem bila s pozornostjo, ki jo je bil moški deležen v patriarhalno naravnani družbi.

Ne, nikakor nisem imela idealnega očeta - daleč od tega. Moj oče je bil in ostaja en tistih tipov, ki meni, da je Boga zgrabil za jajca. Tipično za Italijane in še bolj tipično za patriarhat. Ampak dokler ni imel sina in dokler je z menoj vihtel ribiško palico, mu v mojih očeh čisto nič ni manjkalo. Bila sem kar nekaj časa njegov najljubši, predvsem pa edini "sin".
Po vsej verjetnosti le zato, da bi bil sposoben v miru posvečati svojo pozornost lastnemu ribiškemu ulovu, brez nadležne prisotnosti dekliških pritiklin. Ulov mu je bil že od nekdaj še kako pomemben. Navsezadnje je patriarhalni moški vedno bil in ostaja lovec na prvem mestu. Vse ostalo nima preživetvene vloge in je nadvse nepomembno.

Platonskim otroškim zaljubljenostim je naposled le sledilo obdobje uslišane zaljubljenosti.
Obdobje srednje velikih, velikih in še večjih srčnih strganin.
Bolj ali manj spretno sem dominirala hribovite rajske valove ter se posledično bolj ali manj odgovorno cvrla v infernu, ki se je neprestano porajal in kateremu sem se v celoti mazohistično predala.

Bi bil človek brez lastnega mazohizma sploh zmožen postati človek?
"Skoraj prepričana sem, da je Bog sprva ustvaril pekel in šele nato človeka, da ga vanj uklene.
Šibko, ranljivo in pokorno dušo, ki skuša na vsak način opravičiti lasten obstoj.
Zatisnjujoč jo čedalje bolj v stiskalu mazohistične strasti in podarjajoč ji razum - sodnika in rablja same sebe."
Tako sem zapisala v svoji zbirki pesmi in aforizmov Aqva in ostajam zvesta zapisanemu.

Kaj kmalu sem ugotovila, da o moških ne vem ničesar, o sebi pa še manj.
Vedela sem zgolj sledeče: svojega življenja ne bom pretvarjala v čakalnico.
Povsem razumem avtorja S. Becketta, ki je najverjetneje zaradi lastne pretirane predanosti čakanju, samemu sebi namenil knjigo. Knjigo, ki naj bi ga na vsakem koraku opominjala, da Godotov nima smisla čakati.

Skozi življenje sem se vedno poganjala kot neučakan vihar ter nosila posledice lastnih rušilnih dejanj.

Ničesar ne zamerim vsem mojim moškim, ki si še zdaleč niso bili enaki. Imeli so viške in padce kot jaz, bili so razpeti v lastna vesolja - kot jaz. Povsem človeški, povsem zmotljivi in večkrat, povsem nemoški.
Čast sem imela spoznati celo takšnega, ki je menil, da mi bo viteško utrl pot v svobodo. To pa je bilo še kako moško! Sedem let zatem je povsem šibak, nemočen in osramočen, gol tekal za menoj po miljskih ozkih, prepredenih tlakovanih uličicah, ko sem s kovčkom v roki zapuščala gnezdo laži in prevare.

Utopije o idealnem moškem in čudežnem ljubezenskem napitku so jele bledeti, moj um pa pridobivati otipljivo, elastično, meni vedno bolj čudovito in fantastično formo.

Včasih se vprašam: le kdo bi bila, če bi ne bila živela vseh "svojih", predvsem pa samosvojih moških?