V bistvu sem bila na poti domov v pošteni dilemi ali zastaviti ta blog z naslovom - PETEK, kajti bil bi vsekakor manj pretenciozen. Načeloma so moja preigravanja vedno etična in se neetičnih iger ne udejstvujem. Leporečja imam vsakodnevno več kot dovolj. Ne kupim, HVALA!

Vendar sem se na koncu vseeno odločila za stimulativen naslov, da bi ga ja kupili.
Ooooo, tudi jaz znam biti pizda in čemu ne bi tega, na vsake toliko utemeljeno, ciljno izkoristila?
Naj vas to prosim ne odvrne od nadaljnega prebiranja, kajti gostobesednosti navkljub, se bom sleje kot preje usmerila k bistvu. Verjemite. Vse v življenju počnem, le lažem ne.

Obljubim, da vas navkljub medvrstičnemu prepletanju, ne bom razočarala.
Sem pač osebek ženskega spola in moji možgani delujejo kot "internet highway". Mikro = makro in obratno. Ni mi vseeno, kajti vse = eno. Vse se obrača, vse se splača, vse se po pričakovanjih izide in začetek vedno stakne glavo s koncem - pa če mi/vam je to všeč ali ne.

Ob cca. 13 uri sem prejela klic razočarane prijateljice, mojstrice pisane besede ki se, kot večina izmed nas, trudi doseči lastno meto. Želi si postati pisateljica. Urednik časopisa, v katerem naj bi objavila odličen članek je sicer pohvalil njene pisateljske vrline, ji pa ob tem nonšalantno narekoval spremembo, češ da je za bralce njegovega časopisa preveč neverodostojna in stereotipna. Njeno prigovarjanje, da so v zapisana dejstva resnična, seveda ni obrodilo nikakršnih sadov.

Ja kdo si pa menda danes še želi slišati resnico? Vsi se le razburjamo kako vsi lažejo in si obenem pred resnico vztrajno zatiskamo ušesa. Ob tem čimbolj na glas hrulimo, da bi slučajno drobec nje ne zavil s poti in po nesreči zašel v naš slušni kanal.

Sploh pa, čemu bi ljudje govorili resnico?
Resnico govorijo neumneži z malo fantazije in nikakor ne norci, kot je Flaubert že davno tega zapisal v Spominih nekega norca. Obstaja pa še drugo ljudsko izročilo. Tisto, ki nas že od malih nog uči, da resnica boli.
Zato si želimo biti danes le še čimbolj nori. Norcem so že naši predniki utrli pot. Z norostjo se danes kiti vsak posameznik, ker je moderna. "Ijoooooj, ko bi ti le vedel, kok sem jaz nor..."
Bog ne daj, da bi pričeli utirati pot iskrenim neumnežem. Me že spreletava srh, čeprav se nas že kar nekaj časa, peščica v to grupo ponosno kategorizira in znotraj nje identificira. Naj ostane kot je. Ne širite naše drobne vasi. Hvala.

Obstajajo Bogovi. Tisti, ki zasedajo pomembna službena mesta. Trudijo se ohranjati sobno temperaturo lastnih sedežev, da bi ne sčasoma zbledela v širnem pisarniškem prostoru. Občasno navidezno zamišjeno in resnobno presojajo o pomembnih rečeh kot so presojanje resnice in laži, okoliške neumnosti/norosti ter celo narekujejo množici koga je vredno prebirati, komu prisluhniti in komu ne. To počno povsem utemeljeno. Njihove izbire naj bi potrjevala uokvirjena številka statistike bralcev/poslušalcev. Le-ta poseduje svoje specifične kemijske in fizikalne lastnosti, izmerljive v masi ljudi in njihovi povsem matematični skupni teži ter sili upora, ki bi jo lahko povzročili s skupnim navalom na vrata ciljnega fokusa ako bi ostala njihova pričakovanja neizpolnjena.

Vedno znova se vprašam, koga za vraga ti idioti izbirajo za pridobivanje tako ključno pomembih statističnih podatkov, saj sama debilov, o katerih obstoju pričajo vsakodnevne ankete, v življenju še nisem srečala.
Ti srečnica ti!!! Ti debilček ti!!! Naj utemeljim... ko je v Italiji zmagal Berlusconi je zmagal zaradi tiste večine, ki je nisem sama nikdar spoznala. Tudi jaz vodim anketo. Samolastno. Prisežem!!! Tudi Janševcev ne poznam prav veliko. Pravzaprav nobenega, na samo srečo.

Evo. Očitno to dokazuje, da sem neumna kot noč. Lahko mi verjamete ali ne. Svoje "VER(-o, -itas)soljske" neumnosti se niti pod točko razno ne sramujem. Ne dovoljujte, da vam nek debilen vodja/urednik, po kriteriju iste ptice v kup letijo, narekuje življenjski slog in stil.

Tako je pričel moj petkov popoldan.

Kemija

V kemijo že dolgo ne verjamem več. Vendar obstajajo izjeme. Zaznaš jih že na samem obzorju, čeprav ne sodiš med jasnovidce. Opazne so v mojstrski tiskovini, ki si jo predhodno oblikoval, naprimer.
V trenutku zaobjameš kemijo ne s katerimkoli tiskarjem temveč le s tistim, s katerim sta se sporazumela. Tvoja pričakovanja je znal zadovoljiti z vrhunskim, natančnim delom ter z v nulo izpiljenim proizvodom.

Oblikovalci boste razumeli kam pes taco moli.

Tiskarji in oblikovalci se apriori NE razumemo. Gre za dva, povsem različna svetova. En vpet v analizo in kreativo, drug v nadvladovanje tiskarskih aparatur, barv in procesov. Razumevanja so približno takšna, kot bi se zapletli v pogovor s programerjem. Tisti živi na fucking 5000 svetlobnih let oddaljenem planetu in je v večini primerov tako zelo pameten, razgledan in duhovno napreden, da bi moral običajen smrtnik poseči po kar nekaj vesoljnega čtiva, da bi bil sposoben raztolmačili le en njegov stavek. Predstavljajte si muko obeh ob kodiranju skupnega jezika, v katerem bi se znala razumeti...

Saj pravim... Verovanj, nešteto...

Skušala vam bom obelodaniti, čemu je temu tako. Izhajala bom iz meni poznanih poklicov, z gotovostjo pa lahko trdim, da čisto vsi soodvisni poklici delujejo ENAKO. Vsak poklic razpolaga s samosvojimi dimenzijami in z njimi povezanimi zakonitostmi, ki pa temeljijo na eni sami skupni osnovi: NERAZUMEVANJE DRUGIH DIMENZIJ IN SVETOV.

Nerazumevanje med oblikovalci/tiskarji in oblikovalci/programerji je odlična varovalka, s katero smo sposobni naprtiti drug drugemu morebiten katastrofalen izid skupnega proizvoda. V takšni okoliščini se materializirata dva nadbožja prsta, ki nemo nakazujeta smer, kričeče uperjena drug proti drugegemu. To je TRADICIJA, KULTURA teh poklicov, ki nudi neskončno udobje, vsakomur izmed nas. "Le zakaj za vraga bi jaz bil kriv, če je oni drugi zajebal? Drugi so mi podtaknili!" Tole, dragi moji... to je stereotip. Največja čezver()soljska laž.

Obstajajo izjeme. Tiste, ki so mi pri srcu in katerim zaupam, ker so se uprle in prekinile ustaljeni kulturno-tradicionalen šov svojega poklica ter zaobjele popolno odgovornost in nadzor nad svojim delom.

Ko dva takšna, ki naj bi se na kemični ravni sploh ne razumela, sedeta na pivo... takrat je ustvarjen temeljni pogoj za izvor  AL()KEMIJE.

Drug drugemu napihujeva dušo kako sva drug drugemu carja, noben od naju pa ne želi prevzeti lastnega balona, ki ga je bil drugi napihnil. Klinc, ko balon poči, poči vedno v obraz... Nekateri ljudje nismo MONE in tega nikakor NOČEMO.

Pristajava na kompromisu, da sva pač povprečen oblikovalec in dober tiskar, ki skupaj sestavljava odličen in zmagovalen tim. V slogi je moč, v pivu sproščenost in resnica.

Inteligenca

Ko takole posedava in na lagano pijuckava, si začneva pripovedovati raznorazne življenjske štorije. Pripovedujeva si, kaj so najina vodila pri prevzemanju življenjskih vlog in vsakdanjih odgovornosti, ko nisva na pivu. To si poveva. Apriori. Naj bodo stvari izrečene in že na samem začetku direktne. Ne dovoljujeva vznikanja nevšečnih dvomov in individualnih interpretacij le-teh. Odgovornost pošljeva na potep, ker se tako spodobi. Vsak odgovoren človek potrebuje svoj ventil. Če gre karkoli narobe, ko srkaš pivo, potem je krivo pivo! Tako odločiva in tako pač je! Stop! Klicaj.

Iz napihovanja dveh nadvse delovnih balončkov sčasoma preideva na napihovanje vzajemne Inteligence, kajti tudi ona sodi v isti škaf. V pijano pivskega, vsekakor...

Trst je moj

"Kurac je Trst vaš!!! Trst je moj... Vsaj bil bi lahko, če bi res bila tako zelo inteligentna, kot praviš!...
Ampak, ker nisem inteligenta, ga pač nimam...
Neizrečeni občutek: preplavi me vprašanje, le kaj bi bila počela s "SvojimTrstom", mestom starostnikov in ubožčkov, mestu, ki se večno upira vsakršni pozitivni spremembi. Le kakšno razliko bi mu doprinesla moja desna roka, ki bi ponosno stiskala pridobljeno vladarsko žezlo?... Nisem več prepričana, da sem tako zelo neumna.

V Trstu sem spoznala dva zelo pomembna človeka, veš... Vsak od niju je posedoval namreč, več ali manj, pol Trsta...
En je bil zakrnel star komunist, častni konzul Hondurasa, po katerem se je imenovalo celo društvo srčnih bolnikov, drugi pa zaprisežen fašist, kakšnih petindvajset let starejši od mene, fascinanten možakar, ki je oboleval za rakom.

Prvi, navkljub svojim letom nikakor ni želel v penzijo... Nikakršno. Tudi tisto seksualno ne, čeprav jih je štel že pošteno čez osemdeset. Borec, do zadnjega izdihljaja... Ponudil mi je bil svojo pomoč, če bi le jaz njemu "pomagala". V njegovem gnezdu sem pristala zato, ker me je bil prepričal, da sam potrebuje pomoč. Tisto računalniško, seveda... Le kaj pa naj si mlado dekle misli ob zgovornem starčku, ki ga sreča na stopnicah? Da je kurbir??? Zdela bi se sami sebi perverzna, ako bi pomislila, da me je želel le položiti kot nešteto svojih domin... Na hitro je prešel k bistvu. Sprva se je po petelinje šopiril in mi iz stanovanjskega balkona razkazal pripadajoče tržaške ulice, nato razprl stare tržaške časopise v katerih je bil naveden kot najpremožnejši italijanski mogotec... Prisilil me je listati po zajetnem seznamu žensk, medijskih starlet in drugih pomembnic, katerim je bil "pripomogel" do uspeha. Ko sem srčnega degeneriranca presenečeno a odločno odklonila, mi je zabičal da sem in da bom ostala neumna.

Idiotski pizdun, z niti dokončano osnovno šolo, z abnormno željo po preživetju, ki ga je sicer resda finančno izstrelila v svet kapitala na račun nelegitimnih preprodaj in pranja denarja, obenem pa ga oropala kančka življenjsko potrebne topline in nežnosti, bo mene presojal???!!! "

Sežem po steklenici piva in ga nagnem...

"Drugi.... drugi je bil fašist. Ampak znal je reči bobu bob. Direkten, brezobziren, grob. Ampak ni lagal. Iz njegovih ust se je skozi zvočne valove pretakala sama resnica. Človeškemu okolju mnogokrat kruta in boleča ter posledično večkrat s solzami brhkih deklet zalita.

Prvič, ko me je bil poslovno ugledal, mi je kar v obraz povedal, da moja koža obupno izgleda. Ježeš, kako sem mu mentalno mapo sesula ko je opazil, da me njegova trditev ni popolnoma nič prizadela. Koža je navsezadnje moja, bom pa ja poznala njeno neizpodbitno nrav... Ni mi ravno v ponos. Še več, o njegovem opažanju sem se jela z njim pogovarjati. Očitno sem ga bila s tem tako sfascinirala, da mi je že po nekaj srečanjih ponudil bivak, v katerem bi lahko preživljala intimne skupne trenutke. Čeprav sem ga gladko a spodobno zavrnila, je ostal stoičen, kultiviran človek, ki svoje pomoči sočloveku ni pogojeval...

Takole je s temi zavestno izbranimi - izmi. Vsak jih sebi v korist integrira v lastna verovanja in si z njimi sčasoma izoblikuje osebnost. Dobre najdeš tako na eni, kot tudi na drugi strani."

Zamolčano zavedanje: pizde so vseh barv. Ako jih združiš, dobiš celo' mavrico...

Takole se je bil zaključil moj "monolog" ob pivu. Upam, da ste uvideli namen skrbno izbranega naslova ter da sem vam navrgla kakšno kost za glodanje. Navsezadnje v življenju štejejo zgolj obrane kosti.

Bolje biti neumen in mešat štrene, kot pa biti nor in zaostajati že pri samem sebi.

Kar je rekel, je rekel...