"Imate mogoče cigaret?" me vpraša, pri čemer moja roka avtomatsko seže v torbico in prične brskati po neskončnih predalih. Pogledam romkinjo v oči in ji izročim škatljico z zadnjim cigaretom. Vse, da si le kupim nadaljni mir.
Pred menoj stoji povsem umirjena, nevsakdanja majhna, krepka figura. Do ušes nasmejana, pri čemer se blesk sonca odbija na glamuroznem zlatem zobu. Od sonca požgani rdeči lasje so poviti v ruto, kot bi jih želela zaščititi pred nadaljnim pregorevanjem. Ustvarjena, da sesuva mentalne mape mimoidočih. Vem, da so me njene temne oči iz daljave raziskovale, ko sem s korakom stopala po asfaltu in se je moj pogled ob iskanju vžigalnika, izgubljal na sami sebi.

Prekinjeni miselni tok. Pravkar me kliče po telefonu, ko sem se že ravno pomirila, da o njej ne bo več sledu. Očitno je zopet iskala priložnost, da v moje življenje vstopi presentljivo, se nanjo odzovem nepripravljeno in me ob tem čimbolj zmede. Ni ji uspelo, kajti ravno pišem o njej. Izvem njeno ime in posedujem njeno telefonsko številko. Njeno mesto izvora poznam že od prej. To je vse, kar sem uspela o njej predhodno izvedeti.
Naj se povrnem k pripovedi.

Priznam. Povsem sem izgubljena. Nisem je pričakovala. Nikakor ne romkinje. Zmedenost me tako zelo prevzame, da zaradi človečnosti izgubim vso razsodnost in stik z realnostjo. Vsakič, ko človeštvo umori človeško raso, ubije v prvi vrsti mene. Marketing to dodobra izkorišča... Saj sem o tem ja v diplomski nalogi pisala...

Želim ji podariti ravno pravšnjo dozo ljubezni in človeške topline, da bi se ob tem ne počutila krivo. Potešiti želim svoja etična načela.

Podarim ji roko in izustim največjo idiocijo vseh časov:
"Prepričana sem, da je v meni nekaj romkinje. Vedno sem si želela potovati, živeti svobodno in ne biti ujetnik tega materialističnega sveta."
Ženska se zdrzne in za korak prestavi:
"Kako hladno roko ti imaš! Sedi z mano. Sedi moja draga. Te bom jaz pogledala. Bom ti jaz vse povedala... Saj boš dekle drago, boš. Tudi ti boš svobodna. Osvobojena."

Zdaj me je že pošteno strah. Ker se še drživa za roko menim, da ga je sposobna začutiti. Kako naj človek prebegne detektorju laži? Izpiljenemu marketingarju? In spet smo tam. Volje po preživetju ne morem obsojati. Kaj za vraga, mi je storiti???!!! Kaj za hudiča tega treba mi je bilo???!!!
Podarila sem ji bila človeškost in zaupanje. Naj je sedaj tega oropam????? Ja, draga Lara, ja... Če ne boš ti nje, bo ona tebe. Preživetje, draga Lara. Nagoni.
Lara tega ne zmore in ne zna. Lara je faking jebeni utopist. Že celo življenje. Njeno zavedanje je produkt zavesti, nikakor ne preživetja. Tudi, vendar ne vsakdanjega. Ženska zamomlja nekaj meni nerazumljivih besed in takrat človeka res ne smeš zapustiti... Faaaaak... Nadela sem si zanko, katere sem sama gospodar in sama si jo okrog vratu zategujem. Klasika...
Ne preostane mi drugega, kot da sedem. Ako mi je prišla na pot, potem to izkušnjo nedvomno POTREBUJEM.
"Ti si preveč odgovorna. Ti delaš preveč in ena ženska te ne mara. Jaz vidim, da si ti imela veliko problemov," v roke mi stisne nek križ. Nato nekajkrat pihne vanj in nadaljuje z razlago:"Ti nosiš neko družinsko prokletstvo. Ti malo spiš. Ti imaš v sobi, zraven postelje neko škatlico, v kateri je zlatnina."

Debelo jo gledam, saj mi je navsezadnje povsem jasno, kam pes taco moli.
"Ničesar nimam. Ne da bi jaz to vedela."
"Si prepričana? Jaz bi ti rada pomagala. Jaz vem, da je to tam. To je v družini prokletsvo. Ti nosiš prokletstvo svojih staršev. Daj mi 30€ in te prečistim."
"Poglej, nameravala sem ti bila dati teh 10€." Stisnem ji ta denar v roko. "Več ne zmorem... Verjemi."
"Ja, vem, ti si dober človek. Jaz bom tebi pomagala. Ti meni prinesi tisto kar je v tisti škatlici, ker itak ne nosiš in spremenilo ti bo življenje."
"Zagotovo ničesar ne vem o škatlicah."
Piiiizda... Jebemu mast kako ve, kaj izreči, da bodo vsi nasedli. Navsezadnje, če ničesar nimamo, posedujemo vsekakor neko škatlico...
"Vsaj vem ne, da bi jo imela", ji odgovorim, ker se zavem, da se detektorju laži pač ne moreš zlagati. Naj ji dam vsaj verjeti, da sem preklemano zmedena. Navsezadnje se en izmed meni ljubih Murphyevih zakonov glasi: Če jih ne moreš prepričati, jih zmedi.
"Daj ti meni svojo telefonsko številko. Te jaz jutri poličem in boš ti preverila."
Zopet me povsem sezuje, saj sem upala, da me bo pustila oditi. Ne! Prisesala se je bila kot klop na svojo žrtev. Neglede na to, da sem ji podarila 10€ in ji dejala: "Ničesar ti ni potrebno storiti. Z veseljem ti jih poklonim. Jaz sem s tem dejanjem, povsem srečna!"
"Daj ti meni telefonsko številko." Za hip nemo zrem predse. Valjda nisem tako nora, da bi ji številko dala. Ko pa ugotovim, da se ženske nikakor ne bom mogla osvoboditi, sežem v torbico in ji predam VIZITKO, ljudje božji.

Končno odidem. Zapustim klopco, na kateri sem se bila ujela v lastno past. Ne v njeno, da ne bo pomot!

Čeprav sem se bila pripravila na telefonski pogovor, ki naj bi sledil naslednjega dne, me ni klicala in stanovanje je ostalo na vso mojo srečo, nedotaknjeno.

Danes je ta dan. Izbrala ga je, ker naj bi se po njenem mnenju, strasti umirile. Izbrala je dan, v katerem naj bi blili vsi moji strahovi pomirjeni:
"Res je. Posedujem škatlico. A zlatnino sem bila že leta nazaj prodala. Pripadala je babici. Je škatlica prekleta? Naj jo stran zabrišem?"

"Neeee, ti škatlu meni prinesi. Bova škatlu prečistli."
"Kaj pa če jo stran vržem?"
"Ne, sve ti bo preišlo na sina...."
Njena izjava me ni šokirala, saj sem ji bila za sina sama povedala. "Ne morem ti dati več denarja, ker sem ga bila dala sinu za popravilo avtomobila." Vedno se držim reka - povej čimveč resnice, kajti le na ta način izpadeš verodostojen...
"Aha... ok.... Kdaj in kje naj se dobiva?"
"Čez pol ure v Mariboru. Tam ko sva sedele."
"Ne, poglej. Nimam denarja. Sem že v Bistrici in se ne bom vozila v Maribor in zapravljala denar.
Se lahko dobiva v Mariboru tekom tedna? Delam do 15 ure, takrat me pokliči in se najdeva."
"V redu. Ti mene pokliči."

Prekinem pogovor z njo, že kliče mati (ta je še večja čarovnica in me vedno čuti preko nevemkaterih valovnih dolžin).
Naprti mi prtljago dodatnih strahov in krivd. Klasika. Med najinim pogovorom, se javlja mož preko Skype-a.
Včasih imam res občutek, da mi ni živeti mirnega življenja... Čeprav bi si le tega želela.

Bodite vedno, res vedno pripravljeni na karkoli in ne dovoljujte nobeni situaciji, da bi vas vrgla s tira.
Vestno opazujte okolico, ker bo, če je ne boste opazovali, okolica opazila vas.
Ali pa se zaklenite med štiri stene, kajti svet je že davno nehal biti varno prizorišče za dostojne ljudi.