Skoraj popoln družinski sestav ozaljšan s 3d očalci,
sedi udobno nameščen na kavču in zre v TV ekran, ...
V pričakovanju čudovitega mladinskega filma o volkovih...

...Predvajaj...
Ni podnapisov.
Možu se meša od žalosti.
Prešine me, da bo zdaj zdaj začel prevajati iz kitajščine....
Otrok potrpežljivo bije bitko z obupom.

Gledam v temne škilave oči, mandeljne oblike....
"Ata se trudi, veš?...
Srečo imava, da toliko zna in nama kak film pripravi za predvajanje..."
Njeno trenutno nezadovoljstvo se v očeh še bolj zaiskri.

"Morebiti pa nisva dovolj pametni?
Se spomniš pravljice o Cesarjevih novih oblačilih?
Cesar je bil gol, ker je bila množica neumna...
Morda nisva dovolj pametni, da bi videli podnapise?"

Dete se širokosrčno zakrohoče.

Razumela je šalo,
še vedno pa ne napora njenega očeta,
da bi nama ustregel in najina pričakovanja zadovoljil.

Ata sede za računalnik in prične čarati...
Na ekranu se blestijo uvodne špice najrazličnejših programov...
Medsebojno križanje in stapljanje z enim samim upanjem...
Združiti medijske informacije in jih pretopiti v eno...

Le čemu služi vse znanje če ostajajo naši otroci, njemu navkljub, nepotešeni???

"Naj ti še kako drugače opišem težko atijevo nalogo?"
Hčera bolšči vame z vse bolj solznimi očmi...

"Ali ima Pika raka???"
"Da, Pika ima raka..."
"Ampak so jo pozdravili, kajneda?"
"Ne, Pike niso pozdravili. Dobila je zdravilo, ki bo našim očem prikrilo njeno bolezen..."
"Zakaj pa?"
"Ker je Pika premajhna..."
"Ali aparature ne vidijo?"
Ne, aparature ne vidijo, ker je Pika premajhna..."

Preusmerila je pozornost...
Sicer na bolečo tematiko, ki pa je očitno še vedno manj boleča od dejstva,
da pričakovanega filma ne bo na sporedu.

Naj mi le nekdo reče, da otroci niso dovolj pametni...
Pripravljena sem ga v ternutku požreti, pogoltniti in prebaviti,
navkljub vztrajnemu lenobnemu razpoloženju mojih črev!

Predvajaj...

(Mož je ponovno potrdil svoj nesporni absolutizem nad medijskim svetom. Na samo srečo!)