Že navsezgodaj me v službi preseneti sodelavka, ko skoraj kinknem za računalniškim ekranom.
Oči lezejo skupaj in ni je sile, ki bi jih bila sposobna držati narazen.
V mrak potopim svojo bolečino.
Neznosno slabost, ki ji ne poznam izvora.

Zdrznem se.
Ugledam silhueto, ki je zmotila nekaj sekundni mir.
Tisti čaroben, ki me je skoraj zazibal v spanec.
Prekratek, da bi si oddahnila.

Včeraj sem se zopet vtapljala v protibolečinski omami.
"Če ne želite jemati kontracepcije, jemljite protibolečinske tablete!..."
Besede, ki mi od petnajstega leta odzvanjajo v glavi.
Vsaj enkrat na mesec, skozi vsa ta leta.

Itak jih ne želim, ker sem mazohist.
Ker uživam v bolečini in najraje mučim samo sebe.
Sem potožila zdravnikom, da mi kontracepcija povzroča panične napade...
Bila sem itak in ostajam blefer.

Najbolje da si tiho, ko obiščeš zdravnika.
Ker ga zdrav obiskuješ.
Bodi vesel in srečen, da je temu tako.
Vse ostalo so namišljene bolezni.
Iluzije.
Fatamorgane...

Neglede na stopnjo bolečine, ki jo moraš prenašati.
Neglede na leta, ki te z bolečino srkajo vase.


Nikdar nisi koristil bolniških staležev.
Že kot otrok nisi smel nikdar biti bolan.
Ne nameravaš jih koristiti,
ker si itak hipohonder.
Pizdun ki ne želi,
da bi drug opravljal tvoje delo.

Iztegnem okoreli vrat.
Kosti boleče prepokajo same sebe.
Navsezadnje že cela dva dneva nimam heksnšusa...
Ramo bi najraje zbila z mesta in odvrgla pa kaj,
ko se me še kar vztrajno drži in prsti še vestno opravljajo svoje delo, čeprav jih večkrat ne čutim
ali so včasih tako zelo boleči, da se jih še dotakniti ne upam.

Dva okleščena živca v vratu mi pa ja ne bosta narekovala življenjskega tempa.
Le kaj bi mi tista pozabljena, neobstoječa hernija v lumbarnem predelu?
Včasih mi nogo zablokira a nikdar takrat, ko bi
mi morala podariti kredibilnost pri slušalcu...

Vrtoglavice?
Živim z njimi...
Občasno se zabavam kot v zabaviščnem parku.
Malo me naokoli zasuka,
malo se od sten odbijam...
"Le da mi ni dolgčas", takrat sebi na uho prišepnem...

"Zbudi se, zbudi se Lara!"
si rjovim v to od vlage preperelo jutro.
Skušam vnesti žarek upanja v svoje kosti.
Jih od vznotraj povsem osušiti.
Jim udahniti življenja in upanja na tisto penzijo,
ki je nikdar doživela ne bom.
Zaživeti imperij,
ki ga nikdar v življenju,
vsemu delu navkljub,
ne bom sposobna zgraditi...

(Valjda nisem idiot, da bi garala za nagrobni kamen...)

Živim za trenutek, ko si bom lahko oddahnila in se otresla vse nepotrebne teže in krame.
Ko bo povsem vseeno ali me kdo opazi ali ne.
Ko se bodo kosti dokončno razpočile.
Mirovale in ne več kljubovale naravnim zakonom.

Ko mi noben hudič ne bo več diktiral kaj in kako bi morale čutiti.
Ko me nihče ne bo kaznoval zaradi drugačnega odziva na uradno priznano medicinsko doktrino.
Ko bom sami sebi dovolila obstati, ker od lastnega delovanja ne bom več odvisna.

E, to dragi moji, se nikdar ne bo zgodilo.
Nikdar.
Prej bom ugasnila.
Izklopila stikalo.
Pregorela na službenem mestu.

Do takrat pa bom lovila sekunde z zaprtimi očmi ter se
bojevala z neznosnimi bolečinami in slabostmi.

Kajti človek funkcionira, da preživi.
Neglede na vse.
Zato me ne fopajte, da funkcioniram za kaj boljšega
ali da bi morala za karkoli boljšega funkcionirati...

Plačajte me bolje in se ne bom več ubijala od dela.
Vas je strah, da bi pričela uživati?

Prevzel bi me občutek, da me končno nekdo jemlje resno in
bi verjetno posledično samo sebe resneje jemala...
Življenjsko resno...

Slej ko prej se bom zbudila in prekinila to morečo agonijo.
Zabeljeno z nizko porajajočo meglo
ter posušenim, gnijočim koruznim poljem v ozadju.

Morda si pa jutri le vzamem bolniški stalež... kdo ve.
Ali pa bom zopet kinkala na svojem sedežu in bila bitke s seboj...

... ker "Ja sam si sav svoj bol".