Moja stara mati je bila posebnica.
Tako velika posebnica, da ji je post mortem najlažje pripisati marsikatero družinsko hibo.

Imela sem devet let, ko sva se z materjo preselili k njej in dvema tetama, ki sta pri njej že bivali.
Ena izmed teh je za preživetje objela alkoholizem in se segregirala v svoje stanovanjske prostore.
Iz njih je izstopala le, ko se je počutila povsem varno. Takrat, ko babice ni bilo pri hiši.

Bledopolt razoran, upadel obraz mogočnih obrvi. Sinje modre vodene oči nesmrtne čarovnice,
ki me je neprestano strašila z Jago Babo.
Posedala je na sofi in iz fižola, tarota, čebeljega voska in kavnih usedlin, šlogala redkim prijateljicam.
Jaga Baba ji ni segala niti do kolen.

Na veliko noč je z butaro in sveto vodo žegnala vse stanovanjske prostore, kot bi jih želela prečistiti lastnega prekletstva.
V lepih moških je prepoznavala duhovnike, moža pa še po diabetični smrti zmerjala s šinovsko propalico.

Ako bi me pri dvanajstih letih vprašali, kaj je norost, bi bila svoj kazalec vperila vanjo.
Veliko zlobe se je izlivalo v svet skozi njeno majhno, sključeno, posušeno telo.

Preveč hudobije za odraslega, kamoli za majhno, nebogljeno deklico.
Ni mi bila ljuba in celo zasovražila sem jo na dan, ko je življenje moje psihično šibke tete ugasnilo.

Tistega jutra je zasedala svoj prestol in prijateljici na dolgo in široko razlagala, kako zelo bi si želela smrti svoje hčere.
Bila sem zraven in zgroženo prisostvovala ogabni sceni.
Nemočna, da bi vanjo posegala.
Prešibka, da bi komurkoli stopila v bran.

Starostnici sta zapustili stanovanje.
Zaslišala sem zvok kljuke in nekaj trenutkov za tem se je v kuhinjo primajala tetina postava.
Zbita. Mačkasta. Povsem zdelana.
Ljubila sem jo z vso svojo dušo.
Pa ne zato, ker bi mi bila kdajkoli namenila svojo pozornost.
Povezovalo naju je nekaj povsem drugega.
Ujetništvo v nama tujem svetu.

Ne pomnim, da bi katerakoli od naju spregovorila.
Stopila je k posodi na ognjišču ter si naložila golaža.
Hlastala je po hrani kot nekdo, ki že dolgo ni imel dostopa k živežu.

Nisva slišali.
Nobena od naju, ko je v kuhinjo privihral sam zlodej.
Postavil se je teti za hrbet in začel udrihati po njej:
"Ne jej tega! To je še surovo!"
Opazila sem spačen obraz.
Teta se je privzdignila z mize ter se odzibala po dolgem hodniku.
Zaslišala sem škripajoč zvok vrat malega stranišča.

"Si slišala?" me je babica vprašala.
"Nisem... Kaj naj bi slišala?"
"Votel udarec..."

Starka se je namenila iz kuhinje po hodniku in ni minilo dolgo, ko sem zaslišala krike obupa:
"Prinesi kis! Kis mi prinesi! Uboga Tjaša! Dihaj Tjaša, dihaj!"

Zagrabila sem kis in se pognala v tek, kakor so me nesle noge.
Ležala je na kopalniških tleh in star sključen demon je izvajal krožne gibe na njenih prsih.

Vzemi nazaj! Vzemi nazaj!
Je vreščala moja glava.
Vreščalo je vse moje telo.

Vdihovala sem brezplodno hlastanje po zraku.
Po življenjskem kisiku.
Vonj kisa se mi je zažiral v nosnici.
V sebi sem se borila s shizofrenimi besedami današnjega dne.
Vzemi nazaj! Vzemi nazaj!
Vzemi nazaj!

Umrla je v naročju demona, ki si je njene smrti želel.

Zasovražila sem. Dokončno.

Kljub temu sem bila babici še vedno prisiljena streči.
Ji kuhati kosila in poskrbeti zanjo v času materine odsotnosti.

Bila sem le kurba, ki jo je stregla z umazanimi rokami.
Kajti bila je pokvarjena.
Nedoumljivo perverzna...

Ko sem prišla iz šole je večkrat v samih spodnjih hlačah postajala pred težkimi stanovanjskimi durmi.
Bila sem kurba, ki jo golo zaklepa pred stanovanjska vrata.
Njene obsodbe so venomer odmevale po celem našem bloku.
Nihče, prav nihče se nikdar ni vprašal, kakšna bi lahko bila usoda dvanajstletne deklice, izpostavljene
takšnemu psihičnemu nasilju in grozi.

Minila so leta in deklica je odrasla.
Nekega dne sem prejela materin klic o telefonu:
"Babico so internirali. Ugotovili so, da ima tumor. Končno so jo pričeli zdraviti. Moraš jo videti! Ne boš je prepoznala!"

Proti svoji volji sem sedla v avto in se odpeljala v Ljubljano.
Z velikim odporom sem prestopila prag bolnišnice.

Čakala nas je na vrtu.
Odeta v belo haljo.
Njene gube so bile mehke.
Obraz angeljsko razpoložen; povsem raznežen.
Oči blažene.
V njih sinjini ni bilo prepoznati kančka hudobije.
Njene ustnice so risale nasmeh.
Stara indijanka.
Nič več, nič manj.

Preplavil me je nepopisljiv občutek mirnosti in bruhnila sem v jok.
Objela sem jo.
Ljubila sem jo.
Mrtvo, pokopano dušo.

Da, pokopala sem jo.
V svojstven mir.
Na veke vekomaj.

Lepo počivaj, babica.