Živimo izključno zato, da zadovoljujemo potrebo po moči.
Njeno nravno danost preizkusimo ob prvem vdihu,
nato jo zaobjamemo in stopnjujemo,
dokler nas to osmišlja.

Šibkost se neopazno zlije z oklico.
Mrkne.
Ponikne.
Zamre.

Bolj so dojenčkova pljuča močna,
lažja je verjetnost, da bo v okolju preživel.
Prvotno pridobljena pozornost bo opolnomočila njegovo strukturo
in stopnjevala potrebo po moči skozi postopno ozaveščene želje.
Naraščale bodo njegove elementarne potrebe.
Skladno s svojo strukturo bo razvijal nova in nova orodja,
ki mu bodo omogočala zadovoljevanje teh.
Skušal bo minimalizirati lasten življenjski napor in pregnati izvorno bolečino stvarstva.
To je njegovo eno in edino počelo.
Močan, uspešen in pameten bo vzljubil življenje
ter preko sebe in svojih potomcev, zaznamoval svojo okolico.

Volje po življenju ne morem obsojati, čeprav mi je preklemano tuja.
Nemalokrat stopnjuje trpljenje drugačnih, ki se jim zde' take bitke
povsem nepomembne in brezplodne.
Preživimo lahko brez moči in nadzora.
Lahko se odločimo zgolj razdajati, sprejemati in ljubiti...
Za odločitev gre.

Lahko se povezujemo na drugačnih ravneh,
koder prav in narobe nista orodje iger moči,
koder potreba po nadzoru ne služi projekciji v naslednjem trenutku,
kamoli v naslednjem dnevu.

Vsakodnevno izpolnjujem zemeljsko poslanstvo.
Ne želim si,
ne pričakujem in
ne zahtevam.

Samomorilec je grešnik, obsojen na inferno.
Očitno grešim, kajti ujela sem se v zanko
ter sami sebi namenila nehvaležno vlogo opazovalke.

Bitka za povsem legitimno bivanje je utrujajoča na vsakem koraku.
Izkoristi sposobnost kreativne empatije do obisti.
Preko realnih izkušenj življenje izžame vsakršnih sanj in iluzij.

Prisostvujem
preživetvenemu fanatičnemu balu organizmov in vesolja,
v vsem same sebe zavedna.

Zrem v
brezumno divjaštvo
podivjanih pohlepnih življenjskih nagonov.

Čudim se
malim možganom.
Nerazumljenim,
neracionaliziranim potrebam duše...

Cenim in spoštujem.
Boleč je ples
v očeh nepomembnega opazovalca,
ki je sklenil ne odplesati svojega plesa.

Zavedanje:
tudi to je le ples,
podvžen lastnim fizikalnim zakonitostim.

Umorila bom svoj svet s statuo svojo.
Lastne kariatide piedistal bom zabila v opičje nizko čelo
ter izničila priložnost ponovnega snidenja s seboj.

Samomorilna je s seboj sprijaznjena duša.
Izpolnila je svoj namen,
sicer bi se s smrtjo ne mogla zediniti.
Ni v njej več potreb po bojevanju,
ni več moči in ne sle po življenju.
Izbrisana meja je končnosti.

Prečiščena nesnage in navlak
želi se povrniti v svoje prvotno stanje univerzalnega zavedanja.
Utrujena in izpolnjena
ubiti eksistenco in za vekomaj leči k počitku.

Ako za trenutek pomislim, da bi se vsi lahko smejali univerzalni šali
ter z roko v roki tekali po prostranem travniku ter se družili ob ognjišču skupnem,
brez potreb po moči, nadzoru in uniformiranju,
si rečem:
"Eto, pa življenje bi znalo biti celo neprecenljivo smiselno."