Vsakič, ko ležem v postelj in bi morala pogasiti računalo ter prekiniti tok miselnega procesiranja, se avtomatično zažene on.
Skrivnosten program, tiho brneč v sistemskem ozadju. Tekom dneva se ponižno potuhne in nesebično dovoljuje vklop tisoč in ena drugih sistemskih orodij ter potek neskončnih logičnih procesov za potrebe tujih trgov. Tako skromen... Tako sekundaren... Tako hudičevo preudaren... Šele ob izklopu zadnje celodnevne delovne aplikacije, bo pričel prepotentno demonstrirati lastne zahteve.

Vsakič znova ga skušam povsem neuspešno, v kali utišati in ugonobiti.

Sledi neprijetna ugotovitev da pa to, žal, ne gre. Počasi se pričenjam zavedati njegovih samopomembnostnih vrednot.
Gre za edini program natrpan z identifikacijskimi lastnostmi, katerega nisem sposobna izklopiti in niti ne resetirati.
Od mene zahteva neprestano odgovorno križno preverjanje podatkov in verificiranje uskladiščenih, vse prej kot prijetnih formul ter izračunov. Gumb za skrajnostno samouničenje je že dolgo tega povsem zablokiral in če še kako skačem po njem se ta le pogreza na drugo stran sveta. Sklenila sem da je bolje, ako ga ne nabijam h Kitajcem.
Dvomim, da bi ga znali kakorkoli primerno koristiti.

Program pričnem maksimalno potencirati, da bi z njega iztržila potrebno, življenjsko nafto.
Med dvema naglušnima ušesoma zadoni mogočen moto, kateremu se moramo vsi pod to butasto skupno kapo klanjati:
"V spancu ni življenja! Spala boš, ko boš mrtva... Takrat ničesar ne boš več sposobna s svojo voljo spreminjati!
Dokler si živa prispevaj k spremembi!!!"
In spanec se vedno znova umakne in podredi njegovim procesom.

Kaj se bo iz tega izcimilo nimam pojma, so mi pa neznanke vedno bile in ostajajo svojevrsten izziv.

Izračuni in verifikacije kažejo, da se vedno znova vse akcije in reakcije obračajo narobe.
Niti ne na glavo...
Med 0,180 in 360 stopinjami, razen predznačaja plusa in minusa, ni zaznati velikih razlik.
Z okolico se poravnaš v obeh skrajnostnih primerih...
Težava nastane, če si kakorkoli drugače naravnan.
Takrat ti ni pomoči.

Takšen bi bil opis mojega samopolnilnega programa, katerega sem po tehtnem razmisleku sklenila  poimenovati
Mona(o)(b)log. Človeška aplikacija, ki samo sebe zaštarta z nočnim notranjim monologom (upoštevaje moževo neodtujljivo pravico do spanca) ter se zaključi z logiranjem v eno izmed naštetih podatkovnih mest, da bi zabeležila svoje novonastale osebnostne izkustvene mona-kode, da bi se ne trajnostno porazgubile v času in prostoru =  povsem neodgovorna kršitev aplikacijskega nadzornega sistema, ki skuša vsak proces naravnati in poravnati z okolico.

PS: Po 46 letih bivanja na planetu sem ugotovila, da sodi ta program v zvrst samoohranitvenih modelov,
ako mi to ustreza ali pa tudi ne.

Moja aplikacija očitno deluje...
Kaj pa vaša?