Na žalost obstaja slaba plat predhodno opisane programske opreme. Na grobo jo bom skušala tu zabeležiti.

Mona(o)(b)log je grajen na skrbno vcepljenih materinih zapovedih:

1. Skakanje po prostoru je strogo prepovedano!
   Skakati smeš le na ukaz. Takrat moraš skakati!
2. Kakršnokoli oprijemanje gladkih, svetlečih površin se kaznuje!
3. Ne smeš se imeti časa družiti, igrati in/ali zabavati!
4. Potrjuj Titove modre besede: učiti se, učiti in še enkrat učiti!
5. Nikdar ne odpiraj ust in ne izražaj lastnih potreb, ker zanje ni ne časa ne prostora!
6. Tvoja čustva niso pomembna!
7. Kjerkoli je štala, vedno si ti zanjo kriva!
8. Ti si izredno težak in zahteven otrok!
9. Uresničuj vse želje in zahteve odraslih!
   (Who the fuck are they?!!! Sčasoma sem se naučila, da gre za osebke v srajci in kravati - poleg staršev, seveda...)
10. Bodi, kar hočem da si!
11. Ne bodi hipohonder!
12. Nikdar ne laži, razen, če te sama prosim za to!

Glede na obsežno listo zahtev vam prepuščam v razmislek, kolikokrat nisem bila kaznovana. O šolanju ne želim niti spregovoriti ne, saj sem tam srečala obsežno listo imbecilov, ki so dovoljevali moji materi dodatno izživljanje nad menoj.

Skozi leta so mi predhodne izkušnje dovolile preiti v spodaj zapisane osebne zapovedi, katerim je sledila opisana kolateralna škoda:

1. "Nikdar ne bom imela otrok, ker časi niso primerni zanje!" - Zarečenega kruha se največ požre.
2. "Išči ljubezen: poišči kogar te bo znal ceniti, ljubiti in poslušati!" - Sami mački v žaklju.
3. "Znaj prositi za pomoč!" - Nabijanje dodatnih občutkov krivde s strani naprošenih.
4. "Tekom težavne ločitve poišči pomoč pri socialni ustanovi!" - Ako ne sodiš v zaščitene šibke skupine ti nihče ne bo pomagal, čeprav želiš zaščititi dvoletnega otroka pred moževimi grožnjami z obstoječo pištolo. Otrok ni vreden nikogaršnje pomoči in zaščite izven tvoje, čeprav mu je nisi sposoben nuditi. No, z nekoliko njihove pomoči sem naknadno ostala celo brez otroka in bilo je to v Italiji - da bi ne iluzorno verjeli, da ponekod sistemi bolje delujejo.
5. "Ako psihično in/ali fizično ne zmoreš več, se za trenutek ustavi!" - Ako se ustaviš, se ti bo svet maščeval (izguba službe, nezmožnost ohranjanja stikov z otrokom, nezmožnost preživljanja...).
6. "Ako te vse boli, pojdi k zdravniku!" - Ne hodi, ker bo predlagal mirovanje (grej predhodno točko) ali te naslovil k psihoterapevtu, ki te bo nafutral s srečnimi tabletkami. Z malo sreče te bo napotil na še kako potrebno fizioterapijo, ki jo je možno obiskovati le v jutranjem terminu. Za nekoga, ki nima redne zaposlitve je takšna pomoč povsem utopična, saj se zaključi z morebitno izgubo zaposlitve. To je dokaz, da sistemi niso grajeni zato, da bi služili ljudem, temveč da izpolnjujejo lastno samozadostnost.
   
   Sem še kaj iz ozadja spregledala?
   Je bilo že kdajkoli karkoli drugače?
   Očitno nisem deležna te sreče.

Vsem naštetim spoznanjem sledi le še ena zapoved:

1. "Jebeš sebe! Umrla bom tako ali drugače!"
   Jebi ga, takle imamo...
   
   Še dobro, da sem potencirala mona(o)(b)log.
   Nek se čovjek raduje, dok ga ima!

PS: Pozabila sem napisati nekaj po mojem mnenju zelo pomembnega.
Ljubezni ne iščem več, ker jo najdem vse okrog sebe. Veliko ljudi se je pač ni naučilo primerno prejemati in oddajati.
Ne toleriram pa samozaljubljenih balončkov, ki so pripravljeni s svojimi nebuloznimi ekscesi in prepotenco,
v vsakem trenutku sočloveku počiti v obraz.

Pa še to. Zaposlena sem bila:

1. kot čistilka,
2. kot negovalka v domu ostarelih
3. kot grafična oblikovalka.

Ne razumem čemu se imajo določeni poklici za tako strašansko pomembne, da si upajo celo blatiti druge poklice.
Se morda tolažijo s primerjavo s tistimi, ki so na kakrkšnikoli slabši poziciji od njih ali ker sami ne premorejo delavnosti, da bi nase prevzeli odgovornost za opravljeno delo!?!?!

Z gotovostjo lahko trdim, da imajo našteti poklici zelo, zelo veliko skupnega.
Povsod se bodo okoristili delovnega človeka in ga skurili, zakar se delaven, očitno ne splača biti.

Kar najbolj BUTASTO pa je, da so pripadniki le znotraj enega poklica neprestano tekmovalni in skregani, ker vztrajajo v taistih neplodnih medosebnostnih odnosih.

Prične se VEDNO pri MIKRO, ljudje božji. Ne moreš iti makro (go global), če še lastnega mikra ne poznaš!!!

Torej se izkaže:
če si delaven si taka MONA kot jaz (zato so to o čemer pišem Monablogi, menda!)
Si me upa morda kdo vprašati, kolikokrat sem bila na bolniški?
Ha!!! Saj je zdrava!!!


Mimogrede, danes grem ponovno na pregled k zdravniku. Ako mi bo zopet ponujal karkoli izvenserijskega,
ne namenjenega reševanju mojih fizičnih težav, mu bom predlagala naj:

1. me pošlje raje na evtanazijo v tujino,
2. naj organizira enosmeren prevoz v Sirijo. Se prostovoljno javim in prepričana sem, da bi se še kak življenja begunec našel.
Prej me boste videli storiti kaj takega kot pa seči po umetni sreči. Če že, naj bo narejena po moji meri - naj bo zelo enosmerna.

POSTAMBULANTNA:
Po neuspešnem ponovnem ponujanju antidepresivov je končno prebral moj izvid in presenečeno dejal:
"Ja, pa saj vi res imate težave! Poslal vas bom k ortopedu!"

Toliko o ozadjih.
Pa lahko noč otroci in naj vam bo življenje naklonjeno.

Podpis: Neprilagojena.