Že v otroštvu sem se imela moč srečati z zaskrbljujočim vplivom, ki smo ga sposobni imeti drug na drugega. V redkih trenutkih, ko sem se smela družiti, sta mi bili na voljo (na srečo ali smolo) le dve sosedi, ki sta bili medsebojno vedno skregani zakar menim, da sta imeli časa za druženje, na pretek. Kmalu sem se naučila, da je »skreganost« igra, ki zahteva več kot dva igralca, saj se sicer zaradi nezainteresiranosti obeh, kaj kmalu zaključi. Popestriti jo je potrebno z zaveznikom, ki bo pripomogel k njenemu neizenačenemu izidu. Rečeno storjeno sem se znašla v vlogi nič hudega sluteče deklice, ki je sovražnici prijateljice, ponujala z detergentom polnjene bombone.

Takrat sem se morebiti prvič soočila s svojo vlogo v medčloveškem odnosu in kaj kmalu so mi postale takšne igre in vloge povsem nesprejemljive. Sama, razen občutkov krivde, nisem nikdar imela nič od njih.

Navkljub temu in čeprav se nikdar nisem pretirano družila z ljudmi, sem vseskozi opazovala, kako hitro so nas sposobne tuje igre pritegniti in posrkati vase. Verjamem, da se to zgodi večkrat povsem nenamerno, čeprav danes mnogokrat pričajo o svoji namernosti in namembnosti.

Nikdar nisem želela lastne odgovornosti prelagati drugam, zato se vedno trudim delovati skladno s seboj. Ugotavljam, da smo ljudje pogosto nezmožni predvidevanja. Premalo osredotočeni nase in vse preveč na zunanji svet, kar vsekakor olajša upravljanje z nami, saj smo v lastni naivni nezavednosti in neodgovornosti, povsem vodljivi = nikakor ne neškodljivi.

Zlahka se pustimo očarati, da z lahkoto in vnemo obračamo svojo kocko na igralni mizi. Le koga ne mika spoznavanje sreče, usode in/ali moči nad soigralcem?

Tekom odraščanja sem se zato naučila okolici takoj razkriti svoje mesto, ki nikakor ni zavzemanje pozicije soudeleženke v tujih igrah moči. Ostajam opazovalka in pilim svojo vlogo večnega miritelja.
Ljubim namreč svoj mir in ker se čutim dolžno sooblikovati lastno okolje, skušam pripomoči k temu, da bi ga vzljubili še ostali.

Vendar pa se je svet kot smo ga poznali, v zadnjih desetletjih razširil v drugo dimenzijo. Ni se omejil na oseben, skladen odnos medčloveškega bližnjega stika. Ugotavljam, da lastne vloge v računalniškem svetu še zdaleč nisem tako dobro definirala in ne izrekla, zakar je povsem utopično, ako od soigralcev nove, medmrežne igre pričakujem, da bodo razumeli moje pozicije in stališča.

Danes sem se obnašala povsem neodgovorno do sebe in drugih, ko ob deljenju svojega zapisa nisem namenila prvotne pozornosti sebi in tistim, katerim je bila vsebina pravzaprav namenjena.

Ljubim kakršnokoli obliko komunikacije. Tudi in predvsem virtualno, sicer me tu ne bi bilo. Ljubim vaše komentarje, vašo kreativnost, vašo sposobnost tolmačenja, vašo igrivost in norčavost. Ljubim VAS in zato sem tu, z vami. Se pa moram naučiti izreči, ko igram le zase in/ali za druge, ko me vaši občutki prav nič ne zanimajo in ne želim, da se pod mojimi zapisi beležijo. Moram se naučiti razmejiti potrebo po absolutni iskrenosti, ko si ne želim tujih predvidevanj in tolmačenj.

Sebi, njim in vsem vam se torej globoko opravičujem in obljubljam, da se kaj takega ne bo več pripetilo. Navsezadnje sem kjerkoli predvsem zato, da učim upravljati samo sebe.

Navkljub temu, da vas je kar nekaj, ki po krivem menite, da ste me razžalostili, sem vesela tega, da sem pridobila po mojem mnenju, odlično temo za blog. Veselim se vaših kreativnih komentarjev; opazk, očitkov ter duhovitih poigravanj. Dokler v njih ne prevladujejo žaljivost, ošabnost in osornost jih bom zelo vesela, saj bodo zagotovo pripomogli k soustvarjanju in širjenju mojega sveta.

Naslednjič pa, ko bom želela ohraniti intimo, vas bom o tem obvestila in srčno verjamem, da boste to potrebo spoštovali. Prepričana sem namreč, da v popolnoma vsaki igri, spoštovanje vedno zmaga. Da pravila obstajajo zato, ker se sproti soustvarjajo, pišejo in spoštujejo.

Nikomur nisem zamerila in upam, da tudi vi meni ne.