Tokrat svoje pisanje namenjam analizi meni ljubega literarnega abstrakta.
Pisala bom o kralju, ki živi v območju asteroidov 325, 326, 327, 328, 329 in 330.

Razgalila junaškost razumnega vladarja, ki sedi na skromnem, a vseeno veličastnem prestolu.
Za razliko od Malega princa, astronoma, lisice in vrtnice ter ostalih prebivalcev Exupery-jevih planetov,
je njegova bit povsem samonadzorovana, realna in konkretna.
Ni utopična in prav gotovo čisto nič sorodna današnji aristokratski miselnosti,
ki temelji na moči izven-sebne domene.

Odet je v škrlat in hermelin ter vabi k sebi svojega zehajočega podložnika.
Dober absolutist, razumnih ukazov.
V svetu, koder je absolutistov vse več, me vedno znova prevzame nostalgija po samocentriranih, razumnih vladarjih.

Kraljeva razlaga: "Če ukažem", je ponavadi dejal, "če ukažem generalu, naj se prelevi v morskega ptiča, in general ne uboga, ni kriv general. Kriv sem jaz."

Nič skupnega z izgubljeno odgovornostjo novodobnih oblastnikov.
Nerazumni ukazi ne prevzemajo odgovornosti lastnega brezumja...

Mali princ se čudi. Planet je majčken. Le komu lahko kralj na njem vlada?
Sogovornik mu prikaže svoj planet ter sosednje planete in zvezde.
"Vsemu temu?" vpraša mali princ.
"Vsemu temu," odgovori kralj.
"Pa vas zvezde ubogajo?"
"Kajpak. Takoj. Neposlušnosti ne trpim."
"Rad bi videl sončni zahod... Bodite ljubeznivi in ukažite soncu, naj zaide..."
"Če bi ukazal generalu, naj kakor metuljček frfota od cveta do cveta, naj napiše tragedijo ali se spremeni v morskega ptiča - general pa dobljenega ukaza ne bi izpolnil, kateri bi ravnal narobe, on ali jaz?"
"Vi!" odločno odgovori mali princ.
"Tako je. Od vsakogar moraš zahtevati le to, kar zmore. Oblast temelji predvsem na razsodnosti.
Če boš svojemu ljudstvu zapovedal, naj se vrže v morje, se bo uprlo. Imam pravico zahtevati poslušnost,
ker so moji ukazi razsodni."

Ako nisi sposoben živeti sebe in svojega čisto malega planeta, le kako boš vladal drugim?
Ako nisi sposoben preseči lastnih omejitev, le kako boš presežek zahteval od ostalih?
Planet je okrogel.
Vsaka akcija, slej ko prej s svojo reakcijo vseka nazaj.
Vse se, na univerzalni ravni, povrne.
Prenažiramo se lastnega repa, da bi ga naknadno skozlali.
Bolj ali manj pogreznjeni v samolastne občutke krivde.

Ne razumem norcev, ki neodgovorno vladajo svojim planetom.
Mazohistov, katerim nudijo občutki krivde temeljni energetski pogon.
Tuje mi je njihovo prepričanje, da bo dolgoročna nerazumna poslušnost voxa populi, mrknila neznano kam.
Psihopatsko poistovetenje peščice prikoritnežev in premožnežev, z Božjo voljo in močjo.
Močjo, ki ji ni para in ostane zato fiktivno brez posledic, nekaznovana.
Živimo v svetu, natrpanim z verskim fanatizmom.
Na planetu, ki se utaplja v vsesplošnem absurdu in gradi mogočen,
neobetaven konstrukt vsemogočnosti in moči pokornim redkim izbrancem.

Le peščica jih še raziskuje svoj svet in mu tudi samovoljno vlada.
Vsesplošna razpuščenost posameznikov, je večinsko prepuščena volji psihopatov.
Vse več psihopatov križa svoje pokorne podložnike in norce.
Dobrodošel Stockholmov syndrom, oziroma poistovetenje žrtve z agresorjem.
Vzdrževanje ravni empatije z agresorjevim še kako nerazsodnim delovanjem,
sodi namreč v več kot očitno poguben kulturni kod, ki prehaja iz generacije v generacijo, iz roda v rod.

Dobrodošli v novodobno, new age idiokracijo, znotraj katere postane tudi nemogoče, mogoče.
Premožnež in prikoritnež nista nikdar kaznovana.
Napihuje se njun balonček neprizemljene fikcije,
zaradi katerega se je navsezadnje posledično zlomila tudi borza.

Pa vendar, upanje umre zadnje.
Abstraktna izkušnja me navdaja z upanjem.
Z njo zapolnjujem svoj svet, znotraj katerega vsakodnevno klešem svoje absolutizme,
izključno sebi po meri.
V skladu z majhno, povsem okroglo in nič manj neskončno, stvarnostjo.
Vkoreninjena v lastno zemljo kot sami sebi odgovorna vladarka.

Verjamem, da bo množica razumnih vladarjev nekega dne pripomogla
k vzpostavitvi temeljnega predpogoja za skupno igro, imenovano SOBIVANJE.
Ako bi do tega procesa ne prišlo, ne bom objokovala nerazsodnih fikcij.