Prejšnja sreda je bila zopet ena tistih, ko bi se bila na licu mesta ponesla v okrilje ljubljenega petka.

Ljubljen, ker naznanja konec tedna in prekinitev cele vrste mučnih procesov, kot so: vstajanje ob petih zjutraj, borba za pridobitev za delo potrebnih informacij, odštevanje minut do konca "šihta", ukvarjanje z neosebnimi dilemami in težavami, ki kaj kmalu postatnejo osebne, odpravljanje spat s kokljami...

Le kdo si je za vraga izmislil vso to bedasto rutino????!!!!

Na srečo razpolagam z učinkovitim časovnim teleportom.
Odrečem se spancu in Einsteinova teorija relativnosti poskrbi za kompresijo dolžine več dni v en sam, kratkotrajen dan.
Res, da sem posledično vsa čudna in zamegljena, ljudje v moji bližini pa razdraženi in odsotni.
Siti neprestanih govornih izbruhov, s katerimi kompenziram manjkajoči počitek...

Mož potegne odejo čez glavo in se pogrezne v spanec, navkljub moji govorni driski.
Hočem govornih iger...
Poslušala bi pravkar izmišljene pravljice o tebi in sebi...

Odkod mi vsa ta nestrpnost, se vprašam...
Kako se ohranja skozi vsa ta leta, čeprav jo je že mati vztrajno in dosledno dušila v kali...

Zavihti me čez kolena, sredi okrogle mestne tržnice.
Par rok skuša z riti izprašiti nestrpnost mojega Hotenja, ki se, oklenjeno mojih drobnih, rahitičnih kosti, nikakor nima namena udati. Malodušno se pritaji in v varnem zavetju čaka ugoden trenutek za ponoven upor.

"Hočem petek! Zdajle ga hočem. Pri tej priči! Peteeeeeeeeeeeeek!!!!"

Hotenje z vso silo udarja na plano in mlati po kosteh z neutolažljivo tečnobo.
Hmmmmmmmmm, strpnost. Ooooooooo, kako leeeeepa beseda.
Le kako naj prispevam k njenemu udejanjenju?

Le kaj mi bo petek, če ga zaradi utrujenosti, ne bom sposobna užiti?
Mar naj ga pričakam izmozgana kot zombie in tavajoča kot izgubljen zrakoplov?
Zdajle Lara izključiš, zaspiš in počiješ...

"Kaj si ti nora???!!! Še cela dva dneva sta do petka!!! Še cele dva-krat se bom morala še do petka izklopit!..."

Eto, vidiš. Dva-krat greš spat in dva-krat vklopiš gumb Reset.
Ga ni vrag, da bi v petek ne vstopila sveža in odpočita.
Ne projeciraj se v prihodnost in ne ukvarjaj se s preteklostjo.
Sprosti se in živi sedaj!!!

Končno se mi na oči spusti mrak in zbudim se v hudičevo zaspan, preklemano skisan četrtek...
Tako je to, če živiš le še za neobremenjeni konec tedna.