Celo življenje se že srečujem s kopico teorij o vesolju in človeškem bivanju znotraj njega.
Na podlagi teh sem razvila številne fantazijske prizore, s katerimi neprestano umsko preigravam.

Osredotočena v enakovrednost razmišljanj in njih brezplodno ne/verjetnost.
Najsi gre za karmično doživljanje lastne eksistence, bodisi za najrazličnejša verovanja, kot so: posmrtnost in onostranstvo, brezmadežno spočetje, identifikacija s smrtonosnim virusom, istovetenje uma z božjim vodenjem samosvoje marionetne strukture...

Kot zadnje sem navedla verovanje, ki je mojemu razmišljanju najbližje.
Vzgojena sem se postavljati v ozadje in ne riniti v ospredje...
Odgovornost sprejemati nase in je ne grmaditi drugam...

Ko bom uspela pretrgati vezja samonadzora bom, po vsej verjetnosti, v množici poiskala čimbolj verodostojnega Pepeja,
in se mu z osvobojenim telesom zadrla v obraz: "Oča!!!! Svobodna sem, oča!!! Človek sem!"

...Šalo na stran.
Le kaj bi nam pametnega in smiselnega doprinesla potrditev absolutnosti katerekoli izmed naštetih in/ali več teorij?

Brezmejna percepcija našega uma jih poraja neskončno...
Prav vsaka od njih se hrani z našo čutečnostjo in nje interpretacijo ter zajema tudi tuje zametke mitologij, simbolov, totemov in posplošenih verovanj...
Čutečnost naših genskih gradnikov se prepleta s samosvojo umsko interpretacijo okolice.
To je vse kar vem in v kar neizpodbitno verjamem, zato si dodatnih vprašanj o historičnosti izkustev, nimam namena niti postavljati.

Ne verjamem v odsotnost vere, saj je ta predpogoj za aktiven obstoj.
Vera bi lahko bila temeljno življenjsko vodilo vsega.
To, da je človek definiral svoj govor z besedo še zdaleč ne pomeni,
da se nahaja absolutna vrednost te, izključno v njegovi domeni...
Niti ne potrjuje tega, da druga živa bitja niso sposobna formulirati in definirati lastnih komunikacijskih modelov...

Študije in dokazovanja gor ali dol...
Potrebno je biti prilično samozaljubljen, da si upaš drugim bitjem negirati obstoj sorodnih mehanizmov,
ki NAS ohranjajo pri življenju.

Človeško psiho-fizično delovanje ni nikakor vesoljno unikatno, navkljub trudu posameznikov, da bi to skušali neizpodbitno dokazati. Neprestano pitamo nepotešene komplekse in skušamo gasiti navzočnost venomer prisotnega strahu. Najsi bo to strah pred eksistencialnim manjkom v kakršnikoli obliki in formi, bodisi ogroženost ob občutenju majhnosti napram veličini in vsemogočnosti vesolja ter njegovih naravno danih zakonitostih...

Strah utapljamo v skupinskem praznoverju, ki ropa posameznika vsakršne svobode.
Za SEDANJOSTNO SOBIVANJE sta poustvarjanje neprestanega strahu in ponujen, posplošen vzorec zlagane verske varnosti, povsem odveč. Pred zakonitostjo vesolja nas nihče nikdar ne bo mogel zaščititi.

Iluzije.
Opredmetenje brezpredmetnosti.
Napihovanje balonov.
Uveljavljanje absolutnega.
Potrjevanje nadmoči.
Stremenje k popolni podreditvi okolice, k njenjemu neprestanemu upravljanju in nadzoru.
Smiselno?
Kakor za koga...

Morda res nismo ustvarjeni zato, da bi dolgoročno s seboj zapolnili planet, temveč da bi poniknili s prvim sončnim zatonom.
Italijanski rek pravi: meglio un giorno da leoni, che cento da coglioni = bolje en levje preživeti dan, kot sto preživetih kot viseča moda.

Morda je samozadostnost naša temeljna neizbežna usoda.
Število avtistov v neprestanem porastu potrjuje navrženo tezo in napoveduje neustavljivo evolucijo kolektivne zavesti...
K samozadostnemu...

Špekuliram.
Kot vedno...

S temi vprašanji se pravzaprav sploh ne bi ukvarjala, v kolikor bi se širša miselnost ne izražala
v posplošeni negaciji unikatnega, nadvse fascinantnega uma posameznika.
Tudi in predvsem tistega, ki je kot avtističen označen s človeka besedo.

Praviloma bi moralo obstajati toliko verovanj, kolikor je bitij na panetu.
Neodtujljivo pravico do verovanja bi morala imeti vsa bitja, vključno z "neživimi",
navkljub temu, da jim je prav človek s svojo superiornostjo, odvzel to pravico...

Špekuliram.
Kot vedno...

Zavzemati bi se morali za enakopravnost raznolikih verovanj!
Negacija teh vsekakor ni smiselna saj obstoja nečesa, že zaradi prisotnosti znotraj našega spektra, ne moremo negirati...

Naše raznoliko odzivanje na povsem identične zunanje dražljaje bi moralo nuditi neizpodbiten dokaz temu,
da verovanj ne moremo poenotiti.
Neglede na vložen trud bodo posamezniki še vedno, reagirali po svoje.

Odziv kateregakoli bitja je lahko skladen edinole s samolastno strukturo, ki zajema njegovo dojemanje, vrednotenje in verovanje. Katerakoli reakcija bitja se namreč navezuje na zaupanje in vero, da mu bo posledično bolje.
Navsezadnje se celo kamen, pod tujo težo, razprši v prah...

Namesto, da bi težili k skupnostnemu, SEDANJOSTNEMU, neobremenjenemu SOBIVANJU, usmerjamo našo energijo v trapasta, neplodna abstraktna tekmovanja. Pristajamo na in obenem soustvarjamo vedno nova sredstva družbene opresije in nadzora. Opolnomočamo sebi enako verne krvnike in odobravamo žrtvovanje tuje vernih glasnikov.

Pozabljamo, da se nahajamo v povsem identičnem vesoljnem loncu.
Požrti bomo - tako ali drugače.
Časa ne moremo kupiti, lahko si ga pa s kakovostnim sobivanjem in skupno empatijo, podaljšamo.
Evolviramo lahko v samozadosten organizem, katerega čas na planetu bo zreduciran na minimum, lahko pa prispevamo k razvoju skupnostnih vrednot in k evoluciji v Človeka.

Verjemi in dovoli verjeti.
Živi in pusti živeti.

Mimogrede...
Špekuliram.
Kot vedno...