Celo življenje se že vprašujem po smislu.
Vsako moje početje je ozaljšano z vprašajem. Zaupam le osnovnim življenjskim funkcijam, ki me ohranjajo pri življenju in še tiste so v preteklosti porajale obilico dvomov. Ker sem pač hiperventilirala ali pozabila dihati...
Ker sem v ozračju vohala strup...
...ker sem bila žrtev lastnih strahov in tesnobnih napadov.
Pričela sem se spraševati in iskati odgovore.
Kopati po sebi in se vivisecirati.

Pač, tako delujem in menim da ni s tem prav nič narobe.
Ne hiperventiliram več. Diham.
Nimam več preganjavic in svet ni več prostor, v katerem bi se počutila kakorkoli življenjsko ogroženo.
Živim v zavedanju tega, da je zunanji svet zgolj projekcija mene same.
Kar znam sprejemati, bom znala tudi dajati.
Spoštujem tako sebe kot druge, saj se v njihovi izkušnji zagotovo najde fragment, ki jih povezuje z mojo.
To je temeljni razlog, da nikomur ne počnem tistega, kar bi si ne želela, da drugi naredijo meni.
Živim v popolnem zaupanju do sebe in svoje okolice.
Neobremenjeno sprašujem.
Ako bi me odgovor ne zanimal, bi ne vprašala.

Že zelo zgodaj sem ugotovila, da marsikatero informacijo narobe tolmačim.
Ako mi je na cesti znanec dejal: "Kako lep dan je danes,"
sem v tem razumela, da nekdo ugodno preživlja dan.
Tega stavka nikakor in nikdar nisem povezovala z vremenom.
Nenadoma se me je polastil dvom.
Ugotovila sem namreč, da se zdim marsikomu preveč drugačna.
Izraz na njihovem obrazu je odseval začudenje.
Pričela sem spraševati: "Se navezuješ na dan ali na lastno počutje?"
Pričela sem preverjati lastne interpretacije in verjeti odgovorom.
Odgovor drugega je v tistem trenutku postal edina absolutna resnica, s katero razpolagam.

Tako preprosto je to.

Ni mi nerodno preverjati informacij, saj nerada živim v iluziji lastnih interpretacij.
Sploh ako me zanima sogovornikovo in ne moje stališče.

To je tudi razlog, da ljubim sedanjost in konkretne ljudi.
Le v njej in z njimi lahko namreč sprotno preverjam svoje razumevanje sveta,
ki ne temelji na "špekulacijah".
To izredno rada počnem.
Živim namreč.
Na način, da skušam čim manj škodovati okolici in vendar skladno (beri v spoštovanju) sama s seboj.
Tako preprosto je to.

Zato ne razumem.
Res ne razumem, da je človek pripravljen kaznovati spraševanje po smislu.
Vedno se najde kdor v spraševalca nameri puško, nabije in odstreli, ne da bi pravzaprav poznal njegovega realnega in nenamišljenega namena.
Ne da bi vedel, kaj počne v skladu z drugim in ne sam s seboj.

Vprašanje: bi svojega otroka prav tako odstrelil?
Svet je namreč poln otrok.
Sama sem otrok.
V marsičem.
Ako drugega ne, vsaj v rečeh, ki jih ne poznam in so mi povsem neznane.
V rečeh, o katerih se nikdar spraševala nisem.
Ali pa sem se svoje čase in sem njihovo raziskovanje opustila...

Mar ni vredno posvetiti se zastavljenim vprašanjem?
Mar ni vredno potruditi se z odgovorom?
Res je.
Odgovor zahteva vedno določen trud, ki pa je vedno poplačan, saj z njem vedno ubiješ dve muhi na en mah.
Ne le, da odgovarjaš spraševalcu, temveč sam pri sebi potrjuješ tebi že poznano snov.

Le kako naj bo svet varno okolje za vse, ako lahko posameznika eno samo samcato vprašanje ubije?
Ste res prepričani, da bi človek spraševal, ako bi ga odgovor ne zanimal?
Mar res mislite, da nekateri živimo/jo zgolj zato, da bi same sebe neprestano potrjevali skozi neprestano norčevanje iz drugih?
Mar ni to paranoično in neosvobajajoče?

Živim v zavedanju tega, da je zunanji svet le projekcija mene same in res je, pričakujem enako od sogovorca.
Nisem razočarana, ako se pričakovanje ne izpolni.
Takrat se raje umaknem in se ne nastavljam nabitemu orožju.
Vsi imamo namreč pravico do preživetja.

Lep dan vam želim.