Ob pogovoru s prijateljico se mi je utrnilo vprašanje ali smo zahodnjaški otroci res svobodni pri naših ljubezenskih izbirah.

Pri osemnajstih letih sem se pričela bolj intenzivno zanimati za fante, kar zagotovo ni ušlo vedno budnemu materinemu očesu. V stanovanje so vstopali večinoma dolgolasi, po starševskem mnenju povsem zapuščeni pripadniki moškega spola. Nikdar ne bom pozabila očimove razjarjenosti nad dejstvom, da si prijatelj natika njegove enormne copate.
"A zdaj bodo pa tvoji ušivi dolgolasci moje copate nosili?!"

Uf... moram priznati, da sem se njegovega prebadajočega pogleda tako prestrašila, da njegovih copat nisem več ponujala, pa če so prijatelji razpolagali s še tako velikimi stopali.

Bilo je jasno kot beli dan, da bo potrebno za mlado, ljubezni godno dekle poskrbeti, preden z napačno izbiro zapečati prihodnost družine. Zavarovati njeno varno okolje srednje visokega socialnega stanu, da bi ga ne z napačno izbiro prevagalo v srednjega ali celo pogreznilo mnogo niže, k socialnemu dnu.
Takšnih odločitev mladenka vsekakor ne bi smela samostojno sprejemati.
Premalo je izkušena, prenaivna in preveč adolescentno zabita... da o ponorelih hormonih niti ne razpredam...

Zaradi naštetih, utemeljenih razlogov, se je mati odločila požrtvovalno izbrati namesto mene.
Njena izbira bo zagotovo zrela, tehtna in pravšnja.
Navsezadnje je ona tista, ki mora hčeri nuditi popolno, brezkompromisno zaščito.
Večno nehvaležni hčeri bo organizirala zmenek.
Pa ne s katerimkoli fantom, pač pa njenim ljubljenčkom, Tadejem.
Cel mesec me je psihično pripravljala na dogodek.
Opevala čudovitega lepotca, ki jo redno obiskuje v ortodontski ambulanti v skrbi za čudoviti bel, izravnan, NARAVEN nasmeh. Dasiravno mi ga je skušala naslikati kot princa na belem konju, sem si ga sama predstavljala le kot velik, trpežen in ožičen zobni aparat...

"Oh, in kako je vljuden in prijazen!!!"

Občudovanja vreden fant, vam povem!
Povsem razumem stališče matere, katere hči je ničkolikokrat sedla na plastik fantastik žičnati estetski pripomoček ali pa ga je v trenutku občutenja najmanjše zobne svobode, nepovratno zalučala v najbližji koš za smeti. V meni je pač vedno tlela in še kar žari preprosta in zdrava samosvoja zarukana pamet: "Ja pa valjda ne bom dovolila nikomur, da mešetari in mi po svoji presoji naravnava zobe!!!"

Bila sem nadvse ponosna na prečudovit vampirski dvojček prednjih dvojk, ki sta iz dlesni rastli povsem neodvisno od ostalih zob... Svoboda, ljudje božji! Okoliški zobje imajo posledično obilico prostora, po katerem se smejo širiti in svojevoljno razraščati. Nekoč bodo o meni pisali v znanstvenih razpravah. Edini človeški primerek bom, ki bo menjaval zobe kot morski pes. Nemalokrat sem to tudi sanjala. Bom pa menda ja poskrbela za učinkovito evolucijo svojega zobovja in ugriza...

"Kraaaaasen je in čeden ter vedno urejen. Pa srajco in kravato nosi!"

Fuj, fej! Fej fuj! Double fej fuj! Najraje bi videla, da ga v imaginarni slikovni projekciji na platnu zavesti, kravata zategne do groba. Vedno sem sovražila srajce in kravate! Zaradi strogih vzgojnih ukrepov so dolgo časa pripomogle k ocenjevanju navidezne odraslosti oseb in sem imela posledično z njimi celo poplavo težav.

Postala sem mojster čutnega izklapljanja. Nemo sem stala na mestu in opazovala bočenje in raztezanje ust na njenem obrazu. Tu in tam sem se zazibala na mestu kot bilka, ki jo zamaje piš vetra. Ušesa so mi piskala in na oči mi je padel mrak.

Gnus.

Ok no, pa naj ji bo. V kolikor se njeni načrti izjalovijo, se bo primorana nehati vmešavati v moje življenje.

Napočil je TISTI usodni dan v mojem življenju.
Nase sem navlekla oguljene kavbojke neglede na prigovarjanje matere, naj samo sebe odenem v krilo in se očedim, 
kot se za urejeno dekle spodobi.
Oči sem si na debelo začrtala s črnim črtalom ter se pognala po strmem stopnišču iz bloka.
Naj se ta muka čimprej konča!

Bil je tam. V elegantnem očkovem temnem, zloščenem avtomobilčku.
Sedel je na voznikovem sedežu odet v suknjič, srajco in kravato. Prisedla sem.

Ni minilo dolgo, ko sta se njegovi roki znašli na in po meni.
Hvalabogu!!! Samo to sem čakala.

Po hitrem postopku sem zahtevala naj me odpelje domov, koder sem seveda besno in upravičeno nalajala mater:
"Da mi v življenju ne organiziraš več enega samega zmenka! Da mi ne omeniš več ene same srajce in kravate!
Pa kaj ti res ni jasno, da gre v večini primerov za golo pozerstvo in čisti nateg???!!! Se zavedaš, da se je želel lastnik tvoje čudežne srajce in kravate poljubljati na prvem zmenku???!!! Dostojen človek ne potrebuje srajce in kravate, da bi ohranjal dostojanstvo!
Eto ga! Zdaj pa imaš svojega lepega, pridnega in vljudnega Tadejčka!"

Tekom mojega vpitja je njena podoba v mojih očeh postajala čedalje manjša... in manjša...
Dokler se ni pretvorila v izginjajočo pikico na vidnem obzorju.

Moja pretresenost je seveda ni ustavila v ponovni izbiri partnetja zame.

Vendar je to že druga zgodba.