Po duši sem skeptik... večni dvomljivec, ki lastne dvome neprestano preobrača in predeluje v zase uporabna, preživetvena načela.

Od nekdaj imam intenziven sanjski svet.
V otroštvu sem se neprestano borila z demoni in kaj kmalu ugotovila, da se borim z lastno potlačeno jezo.
Srhljivost sanjskega sveta je bila tolikšna, da sem se tekom noči zbujala in čez glavo pokrita napovedovala vojno lastnemu spancu, kajti znala sem ga zavleči v epizodna nadaljevanja.
Pri petnajstih letih me je obšlo spoznanje, da je neglede na občuteno grozo, sanje vredno odsanjati.

Ugotovila sem, da mi skuša vsak sen doprinesti svoje življenjsko vodilo, ako mu le prisluhnem.
Nevede sem pričela vplivati na potek sanj.
Demoni so sčasoma izzveneli, sporočilnost pa je pričela naraščati.
Zbujala sem se s formuliranimi moralnimi zaključki:
- samo sebe moram ubraniti preden se mi povzroči škoda,
- postati moram voda ter se znati sooblikovati skladno z okoljem,
- dokler sem živa, lahko prispevam k spremembi...

Zaradi intenzivnosti sanjskega sveta, so pričele meje z realnim svetom bledeti.
Večkrat nisem vedela ali sem dogodke zgolj sanjala ali sem jih doživela in po pravici povedano,
se mi ni zdelo vredno ubadati se z vprašanjem konkretnosti.
Oba svetova sta namreč moja in oba sta mi že od nekdaj povsem pripadala.
Izbirati sem pričela lastno resnico in sicer tisto, ki zla ne misli.

Sanje sem pričela beležiti. Tekom dneva sem analizirala morebitne navzoče simbole.
Nikdar se nisem posluževala arhetipskih tolmačenj. Pomen sem iskala le znotraj sebe.
V skladu z lastnim razumevanjem sveta.
Izoblikovala sem lasten ključ dojemanja SVOJEGA sanjskega sveta.

Sledila je uresničitev.
Vse, kar sem bila sanjala in vse, kar sem si bila zabeležila, se je pričelo realizirati.
Ako sem sanjala potres, je v naslednjih dneh zemljo streslo.
Ako sem sanjala škorpijona, sem ga naslednji dan opazila na mestnem stopnišču.
Ako sem sanjala poplavo, nas je v Miljah naplavilo.
Večina sanjskega sveta se mi je pred očmi, iz dneva v dan, uresničevala do potankosti.
Neprestani sanjski déjà vu-ji pa so me pričeli sčasoma najedati in krepko onesrečevati.
Želela bi si bila živeti svet, ki ga še nisem sanjala.
Svet, ki bi me ne plašil in ne omejeval z lastno predefiniranostjo.

Nehala sem pisati...
...in nehala pomniti sanje.

Življenje mi je v zrelih letih prineslo več sreče in vrnila sem se k pisateljevanju.
S pisanjem so se pričele postopoma vračati sanje, ki se ponovno nagibajo k pomnenju.
Predvčerajšnjim sem se na primer prebudila z vedenjem:
sanjala sem zdravo pamet in se k sreči prebudila, ko sem že pozabila, kako le-ta izgleda.

Zadnji teden me zdravstveno stanje močno bremeni. Komaj še hodim.
Križ in vratna hrbtenica sta vkleščena v močan, jeklen oprijem. Počutim se kot raztelešena lutka na roki neznanca.
K boljšemu počutju nikakor ne pripomore alergijska reakcija, ki jo je sprožila predpisana mi kontracepcija in niti ne
hlačne naramnice, katere vztrajno nosim v upanju da bi me le kdo z veseljem, s tal privzdignil.

Sanjam.

Indijanka me poleže na slamnat previs v lesenem bivaku.
Name zlaga pisane kamenčke.
Na oči, na jezik in na čelo.
Med tem, ko zgubana, belolasa starka moli k svojim bogovom, po meni lazijo raznolike žuželke.
Ni me strah.

Zjutraj bolečina nekoliko popusti.

Ugotavljam, da so sanje tu, da bi pripomogle predelovati življenjsko snov.
Tu so, da pripomorejo k preživetju, ako jim to le dopustimo.

Obtežim se s fotoaparatom, kamero in stativom, kajti danes snemam.
Prepešačim pol mesta natovorjena kot osel in stvarnost me znova krepko zabije v tla.

Ob tem pomislim: "Hvala, res hvala ti Lara, da si dovoliš sanjati!"