Otroštvo sem večinoma preživela sama. Zatekala sem se k najrazličnejšim oblikam ustvarjalnosti ter z njimi zapolnjevala sebe in prostor.
Od nekdaj komuniciram sama s sabo.

Raznovrstni jeziki, ki jih je človek skozi zgodovino uvajal v veri po medsebojnem povezovanju in sporazumevanju so mi kmalu prirastli k srcu, čeprav sem o ljudski naravi vedela bore malo.
Moj svet je bil mnogo premajhen, da bi smela na njegovi podlagi komurkoli soditi.

Navkljub odsotnosti fizičnih teles in njim pripadajočih veščin, sem z ljubeznijo objela virtualen svet. Strukturno je bil soroden meni znanemu svetu. Izven sebe povsem nepreverljiv. Dimenzija pisane besede, glasbe in podobe, dilem in vprašanj, na katera si skušaš trudoma nepretrgoma odgovarjati le sam. Vedoč, da njih paradigma pripada le tebi.

Človek se rodi in umre sam. S seboj odnese ves svet.
Nisem eshatolog, ki bi verjel in se osredotočal v obstoj izven-sebnih svetov.

Virtualnost nudi priložnost za medsebojno povezovanje, osebno rast ter predvsem nadgradnjo lastnih komunikacijskih veščin ki so bile pri meni, za razliko od družbe nikdar oropanih ljudi, krepko okleščene.

V srednji šoli sem se pričela postopoma družiti, vendar sem vedno znova pristajala znotraj skupin, ki so me sprejemale z vsemi družbenimi neveščostmi. Zaradi družbeno-socialno pogojene drugačnosti so nam drugačni kratili vstop v njihov svet.

Kaj naj počne kup samozavestnih, nasmejanih ljudi z dekletom, ki se nasmehniti ne zna?
Z dekletom, ki ne razume njihove šale in ne zna upravljati z neizmerno radostjo duše?
Kar se mene tiče, jih je tako ali drugače združevalo le nerazumno proslavljanje življenja.
Tisto v vato zavito, meni in marsikomu povsem nedostopno.

Kakorkoli.
Spoštovali smo vzajemno izbiro, čeprav so nas zavračanja nemalokrat potiskala na sam rob osmišljanja lastne eksistence. Želela sem se družiti. Nikakor in nikdar nisem želela prispevati k pogači množičnega družbenega razkroja.

Virtualen svet sem takoj vzljubila, ker je omogočal pristop k najrazličnejšim svetovom.
Skonstruiran avatar ciljno pristopi k izbrani skupini in ta pojma nima, kdo se skriva za njim.

Mož mi je razodel, da se pri medsebojni integraciji socialno ogroženih otrok, poslužujejo podobnega operativnega modela. Sovražne občutke, ki bi jih lahko razplamenila družbena stigmatizacija, v kali zatro' z neškodljivo utvaro. Otroku pripnejo broško njegovega najljubšega »Disney« junaka in to v očeh drugih tudi postane.

Osebi je dovoljeno izgubiti stik s seboj.
V samopotrditveni avatar ali samoafirmacijo sme metamorfirati vse dokler posledica njene izbire nikomur ne škodi.
Navsezadnje je to naš virtualen svet znotraj katerega neprestano izbiramo.
Virtualno/realno, resnica/laž nimata predznakov, dokler za seboj ne puščajo žrtev.

Ako najtemačnejše misli prerastejo same sebe in se konkretizirajo v zastrašujoča stvarna dejanja, takrat postanemo šele pozorni na posameznikovo izbiro. Konkretiziranje njegove izgube samolastnega nadzora mu bo nudilo poslednje upanje za vrnitev k sebi in vase.

Ločnica med stvarnostjo in fikcijo postane torej pomembna, ko ne ločimo več zeli od plevela.

Kot sem nekoč zapisala:

Človeška vloga se porazgublja znotraj širokih teritorialnih področij mnogo bolj kot se je v manjših, teritorialno omejenih skupinah. Preživetveni nagon si zato še bolj prizadeva k pridobitvi čim večjega ega. Vsak ego si želi čim nižjo stopnjo odgovornosti in čim višjo stopnjo ugodja. To je razlog, da se naučimo že zelo zgodaj prelagati lastno odgovornost drugam. Pomanjkanje dosledne vzgoje (nekoč je otroke vzgajala cela vas) pripomore k širitvi sodobnega družbenega fenomena, ki medije obsoja masovnega poneumljanja.

Vendar za dejanja ne more biti odgovoren medij, temveč le prejemnik in interpretator signala – človek. Ne trdim, da nas zunanji dražljaji ohranjajo pasivne. Trdim, da je poglavitna naloga človekove zavesti naučiti se nadvladovati lastno podzavest. Velika priljudnost medijev in njihova moč razširjanja najrazličnejših, neomejenih informacij, so dala človeku optimalno zatočišče za izživljanje tudi najbolj podlih in nizkotnih dejanj.

Resnice, ki je zelo preprosta in še zdaleč ne inteligentna kot naš ego, nočemo uvideti. Ta resnica se glasi: »Vsak človek teži izključno k zadovoljevanju lastnih potreb (Glasser, 1998)«. Ali je človek človeku volk, je odvisno izključno in edino od lestvice vrednot posameznika. Prisegamo v objektivnost. Človek, ki zadovoljuje lastne potrebe in potrjuje lastna stališča nikakor ne more biti objektiven, saj bo vedno iskal in našel okolje, ki bo njegove potrebe potrjevalo (Maturana, 1998).

Medij, ki omogoča prostorsko časovno neoviranost in izhodiščno služi razvoju novih komunikacijskih modelov, bi se lahko zaradi splošne ignorance pretvorilo v orožje za medčloveški razkroj.

Razumen človek se bo pričel zato učiti z njim upravljati in ravnati.
Prevzel bo nadzor nad svojim virtualnim svetom.

Ni neznanka, da je razvoj računalništva omogočil razumevanje človekove psihe.

Ne smemo pozabiti, da smo navkljub podobnosti fizične strukture, izkustveno povsem različni.
Naš ključ razumevanja ne le, da ne odklepa tujih vrat, temveč tudi ne sodi v vsako ključavnico.
Vsaka sila bi lahko ključ le zlomila.
Vrata bodo tako ali drugače vedno ostala zaprta.

Mimogrede: špekuliram, kot vedno.