Spoštovani uporabniki in uporabnice Publishwalla. Naj se vam najprej globoko priklonim in zahvalim za nastanek tu predstavljenega zapisa, ki bi sicer najverjetneje ne zrastel na mojem zeljniku. Sama namreč živim izbrani, zavesten "way of life", ne da bi ga skušala promovirati ali kogarkoli vanj prepričati. Zdi se mi neprimerno bolj dragoceno od tujega všečkanja mojih zapisov.

Prebrala sem kar nekaj zanimivih tem o mesojedstvu katerih je, poglejmo resnici v oči, res malo.
Vedno večja tendenca postaja namreč promocija kvazi zdravega načina življenja, ki konec koncev deluje v smer izogiba do mesojedih tem.

Peljimo počasi.
Od nekdaj sem mesojedka.
Že kot otrok sem bila anemična in so mi doma zavoljo tega servirali krvavo zapečene konjske zrezke.
Sama sem sicer od nekdaj neizmerna ljubiteljica ŽIVIH konjev (ki po mojem mnenju tudi ježi niso namenjeni), vendar sta bila moja starša na samo srečo tako uvidevna, da mi nista živega primerka postavila na mizo in z njega rezala krvavih šniclov (stvar, ki se sicer japonski kulturi zelo pritiče...).
Ne... Pri meni doma morij ni bilo opaziti.

Prišel pa je seveda tisti usodni dan, ko sem kot dvanajst letno dekle sedela v očetovem avtomobilu z njegovo družino.
Konec sveta, ki je s seboj prinesel globoko in grenko streznitev.

Oče je na ovinku ugledal zajca.
"Ha, ubil ga bom!" je zavpil in se z avtom pognal v dir za njim.
Laro je preplavil kup solza, med-tem, ko je sedem let mlajša, priženjena sestrica, vpila:
"Daj ga očka, daj ga! Z njoki, seveda!"
Očetu sem zagrozila, da ga v življenju več ne pogledam, če to stori.
Prižgale so se dolge luči in avto je mehko trčil ob nekaj, da smo nalahno poskočili na sedežih.
Moj jok je prešel v vpitje. Nato v dretje...
Trije so me ignorirali, čeprav sem bila četrti sopotnik.
Grozljivka, vam povem.
In Lara lep čas ni več spregovorila.

Z ulovom smo se nato napotili k očetovim prijateljem.
Tam so dejali:"Super! Zajca si prinesel?... Ga bomo pač slekli, ne de?"
Radovednost mi ni dala miru.
Zajec je bil pač že mrtev. Kadaver je zame od nekdaj le kadaver in ne nekaj kar bi moralo kamorkoli preiti.

Tudi sama bom nekega dne le kadaver in pošteno upam da ne zato, ker bi me nekdo z dolgimi lučmi "jagal" po cesti.
Vsak dan molim (in to je moja edina konkretna molitev), da bom deležna vsaj tolikšne prednosti, da bova oba soudeleženca v prehranjevalni verigi, povsem enakopravna.

To je bila moja prva izkušnja z umorom.

Nedolgo zatem, sem z materjo pristala pri nekih nesojenih sorodnikih v Črnomlju.
Mati je prišla do mene in me povsem suvereno vprašala:
"Lara, jutri so koline. Bom te zbudila, da boš prašička za rep držala, a je prav?"
Za rep držala? Na smrt neenakopravno obsojenega????!!!
Naslednji dan sem si želela cel dan le prespati.
Prebudilo me je srce parajoče neutolažljivo cviljenje prašička v daljavi.
V obupu sem sami sebi skušala zamašiti ušesa, vendar je bil jok tako prodoren in močan, da ga nisem zmogla utišati.
Spet sem jokala kot bi mene iz kože devali in tistega dne nisem zapustila meni namenjene izbe.

Minila so leta.

Lara se je poročila.
Njen mož se je lepega dne narisal na vratih z zajcem:
"Glej kaj sem domov prinesel?! Tatič je kradel po naši njivi, pa sem ga s kolom po glavi usekal!"
Na njegovem obrazu širok nasmeh, on ves stoičen, njegova roka pa samozavestno sprožena v mojo smer.
"Le kaj si naredil, človek božji?! Ti prase od človeka! Jaz tega zajca ne bom jedla. Nesi ga, kamor želiš! V svoji družini nočem morilcev in od tega trenutka dalje se s teboj ne pogovarjam več!"
Res se z njim vsaj deset dni pogovarjala nisem.
Tudi zajec je šel od hiše.

Bila sem ena prvotnih podpisovalk peticije, naj se ukine več kot trapasta španska kultura morilskih corrid.
Pravzaprav sem se vsakič veličastno smejala, ko je nepoškodovano kožo odnesel bik in so bila jajca na postrežnem krožniku torreadorjeva ali od voajerskih množic.

Na srečo smo sčasoma idiotskost nekih kultur omejili na minimum.
Verjamem, da z njihovo veliko nejevero, nejevoljo in globokim razočaranjem.
Navsezadnje je njih kultura vedno bila in ostaja, temeljno različna.

Sama se dobro zavedam v kakšnih pogojih živijo živali, ki so nam na mizo servirane.
Vem tudi, da se jih pobije mnogo večje število od potrebnega, saj očitno v današnjih časih, vedno večji odstotek ljudi črta živalstvo iz svojega menija. Poboj ostaja (data de facto) še vedno takšen, kot je bil.

Torej... Morala zgodbe?
Ako nehamo jesti ponujeno trgovsko meso, bo hočeš nočeš pristalo v smetnjakih.
Vsekakor prej, kot bi človek priznal, da se mu lasten morilski posel ne obrestuje več.
Vaše naivnosti ne kupim!
Je naivnost nekoga, ki življenja ni dovolj dolgo observiral.

Dovolj sem na svetu da vem, da se ljudje preživljajo s tem kar znajo in jim je dano.
Pobijajo zaradi sebe in lastnih vizij, nikakor ne zaradi kateregakoli povpraševanja.
Naš marketing je torej še vedno zelo, zelo slab.
Ker sem po poklicu oblikovalka/oglaševalka in ker nikdar nisem živela v vato zavita vam lahko v kateremkoli trenutku razložim, kako marketing dejansko funkcionira.
Vse se prične in konča pri človekovem EGU.
Tako to gre in čisto nič drugače.
Zato se tudi nahajamo, kjer se.

Ko sem se ločila od moža, sem se zaradi pomanjkanja prostega časa in vpetosti v preživetje, vpisala v portal ona-on.com. Nisem človek, ki bi vehementno užival v lastnem samevanju in sem si pač sklenila na ta način poiskati partnerja, s katerim bi se dalo preživeti... Nobenih iluzij si nisem gradila...

Z nekom sem si že dovolj dolgo dopisovala, da sem si dejala: ok Lara, skrajni čas, da se z njim dobiš na neobvezni kavi. Kava je v kratkem postala obojestransko straaaaaašno obvezujoča.
Po razkritju njegove pripadnosti lovski družini in obveznosti, ki jo je imel do nje, sem se želela le dostojno posloviti in se odpraviti proti izhodu. Jok brate, odpade. Človek ni želel iz rok izpustiti svojega plena. Saj je pa ja menda lovec???
Meni je torej pripadala vloga, da ga prepričam:
1. naj me takoj izpusti,
2. naj sprejme drugačno eksistencialnost.
Človek mi ni bil sicer niti vizualno všeč in sem zato krepko upala, da bi ne izbral slednjega.
Dobro sem izračunala. Rezultat je bil v mojem umu neizbežen in nisem se zmotila.

Čas mineva in izkušnje prinesejo svoje.

Kakšno leto nazaj je mož dejal:
"S teboj sem se poročil tudi zato, ker sem zaupal tvojim preživetvenim veščinam!"
Takrat smo bili na morju in sem iz vode, po spletu slučajne okoliščine, ulovila hobotnico.
Podelil mi je čast postati azteški rabelj bitju, med tem ko je sam poplesaval na izmeničnih nogah kot podivjan indijanec in se nato umaknil v varno zavetje.

Nikdar ne bom pozabila sebe v tej vlogi.
Sem pač odličen opazovalec.
Predvsem same sebe, ki se nikdar ne opazujem IZ SEBE.

Skušala vam bom opisati lastno tedanje stanje.
Vsaj približno.

Kako????!!!
Družino moram nahraniti????
Dete in mož v sedmih nebesih zaradi pravzaprav skupnega ulova in vse ždi na plečih lovca...
Mar stanje moje hrbtenice okolici ne nakazuje dovolj????
Le kako naj umor izvedem čimbolj "človeško"???

Utrnil se mi je sledeči spomin.
Mož se nekega dne napoti v trgovino z malimi živalmi in trgovko prosil, naj mu predstavi čimbolj humano past za lovljenje miši, saj imajo v službi z njimi hude težave.
Ženska ga zaprepadeno pogleda in odvrne: "Takih za ljudi pa nimamo, veste..."

Naj preidem nazaj k pripovedovanemu.
Bolj sem se trudila, bolj ni šlo.
Navkljub zavedanju, da ima hobotnica izredno male a mogočne možgane, nameščene med očesoma.
Celo oče mi je bil razlagal, da je nad hobotnicami še sam obupal, čeprav je celo življenje faking ribič...

Mesarila sem in klala, s kamnom udarjala po bitju in bila vedno bolj zaradi lastnih omejitev histerična.
Žival se mi ni želela "ljudsko" predati.

Ooooo, seveda.
Mož se je krepko zmotil v lastnem idelaiziranju soproge.
Bila je to prva in zadnja hobotnica, ki sem jo kdajkoli ujela.

Prizor je bil naslednjega dne naravnost srhljiv.
Namenila sem mu aforizem, da bi preživela:
Hobotnica je tako inteligentna, da ne želi nikomur, še mrtva ne, pripadati.
(Mož v ozadju potrjuje, da je to, to...)

Itak, pišem, da preživim in življenje me uči življenja.
Pa ne zavitosti v vato temveč izkušnje z neogibno, kruto platjo narave.
Od nekdaj je nisem sposobna sprejeti.

Hvaležna sem vsakomur, ki prispeva k moji zavednosti.
Še bolj temu, da nikdar ne bom večna.

Ko bom morala za preživetje izbirati, takrat bom pravzaprav šele izvedela, kdo v resnici sem.
Se bom pustila umreti ali bom klala?
Bom skrbela le zase ali za druge?

Bom to počela zaradi TRŽENJA?
Čeprav ga preziram in od njega NOČEM živeti?

To sem si že davno zaprisegla...
Ko še nisem imela mož in otrok seveda.

...
Vsaj zavedna sem, akoravno drugega prav veliko ne.

....

Pustim se presenetiti. Vedno.
Naj do usodnega dne dovolim, da umorjene živali pristanejo na smetišču zaradi človeškega EGA?

Ko bo človeška rasa izumrla bom šele verjela, da je nekaj drugega njegovemu EGU prevladalo.
Takrat to zame najbrž sploh ne bo več tolikanj pomembno, da bi se lahko s tem etično poigravala, kajneda?

Trenutni "image" še zdaleč ni tako neizkrivljen, da bi iz njega lahko sestavljala puzzle sebi ali drugim v korist.
... Utopizma se več ne grem, kajti neprestano opazujem obkrožujoči svet in le sama lahko sodim o tem ali je to dejanje smiselno ali ne.
Danes ga tvori predvsem marketinški nateg, v katerega sem sama že itak poslovno vpeta že celo živvljenje.

Spletno všečkanje samo po sebi dokazuje, da blodimo v smer totalne idiokracije in nezavednosti posameznika, ki se pumpa z okoljem, ker bistva očitno veliko ne premore.
To naj bi bil moj popotni učitelj? Njegova verovanja - moja učila?

Dokler bo človek sveta vladar bom hvaležno sprejala tetino krzno, ki ga sama ne nosi več.
VEM, koliko trpljenja v sebi nosi in prav zagotovo ga ne bom zavrgla v nek smetnjak.
Čeprav so določena planetarna bitja od našega smetišča odvisna...

Hvaležna bom vsem v krzno všitim živalim.
Ni strahu, da bi se mi več ne gnusil človek, katerega pravzaprav krzno nosim...

Kaj pa povožena divjad na cesti?!
Vsak dan sem priča ubogemu, nič krivemu kadavru.
Boli me živalska služinčad ki omogoča, da je človeku topleje pri srcu.
V ljudska oblačila jih tlačite!!!!
V grozo jih odevate....
Z neizmerno hvaležnostjo ljubljenčkov... vsekakor...
Sama izberem raje giljotino (mimogrede povem... da ne bo dvomov. Ja, jaz sem one. Vsekakor).

Žrtve človeške objestnosti.
Vsak faking dan!!!
zato mi ga prosim nehajte srat s svojimi ...jedstvi in ideliziranji!

Ko pojem kos mesa vem, da mnogo ljudi nima nešteto izbir za lastno preživetje.
Igra je, verjemite, mnogo bolj kompleksna od iger, ki jih skušate s svojimi omejenimi znanji, predstaviti.

Sama sem se vedno spraševala, se še vprašujem in se bom še v bodoče (dokler sem živa) spraševala:
Je sploh vredno????!!!
Življenje namreč....
Nekaterim ljudskim samoizbrancem tolikanj dragoceno, da ga želijo podoživljati večno...
Očitno menijo, da bodo lastno "nepopolnost" in/ali "manjko" lahko s silikonom in/ali robotiko dogradili....
Sanje o nebesih/peklu, reinkarnacijah.... kar nekaj????!!!!

Obstaja večja svinjarija od človeka?
Človek, ki se na vse pretege trudi biti/postati human.

Kaj bi rekli, če bi vam enostavno preprosto dejala:
"Kupite možgane? Prodam vam svoje...."
Bo kdo kupil?

Ako vam zagotovim nadaljnih sto let obstoja?
Marsikdo bi se ne več obotavljal.
Eto. Takih kreatur nikdar nisem ljubila in jih nikdar ne bom!

PS: Ni skrbi. Še sama lastnih možgan nikdar kupila ne bi. Da bi z njimi nadaljnih sto let v vicah živela in samo sebe in lastne izkušnje podoživljala? Zato jih skušam sedaj čimbolj intenzivno živeti. Če mi jutri cegel na glavo pade bom več kot zadovoljna. Kar se mene tiče sem samo sebe povsem izpopolnila. Pozdravček vsem in še enkrat hvala za pravzaprav podarjeno mi tematiko s katero sem lahko ponovno potrjevala v lastnih očeh in srcu le - samo sebe.