Petek.
Težko pričakovani konec tedna na vidiku.
Sreča.

Ob enajstih zjutraj v pisarno vstopi romkinja.
Premočrtno se nameni k moji pisalni mizi.
Moj pogled je kot vedno usmerjen v računalniški ekran in pravkar z miško prestavljam objekt na virtualni poli.
Vprašljivo se zazrem vanjo.


"Malo drobiža bi prosila..." in že mi razlaga, kako njeni bolani otroci potrebujejo denar za prepotrebna zdravila...
Hudo mi je.
Ne že spet, si mislim.
Kako zavraga naj nekomu rečem ne?!
Ne znam. Nočem.
Sežem v denarnico in ji namenim nekaj drobiža.

Vsak dan se izza katerega od mariborskih uličnih vogalov name prilepi berač ali dva.
Skoraj vedno se pustim presenetiti.
Naučila sem se reči ne, čeprav s tem dejanjem vedno en del same sebe pokopljem.
Ne morem se sprijazniti z revščino.
Enostavno ne gre.
Čeprav ne nosim nje krivde, se moja nemoč v njo spreobrne.

Nisem neskončna.
Ne zmorem.
Grozljivo je, če te beraštvo celo v službi najeda.

Najraje bi se izolirala v zavetje varnega doma.
Lahko se pretvarjam, da sem agora/antropofobik.
Bistveno, da nikamor ne grem.
Okolica me vedno prisili v največji samonateg.

Lansko leto sem spisala dva bloga, v katerih proučujem naivnost svojega sočustvovanja z Romi:
http://www.publishwall.si/lara.arh/post/132899/modrc-projekt
http://www.publishwall.si/lara.arh/post/133218/romkinja-vsa-resnica

Izkušnja me nikdar ne izuči.
Še vedno pred svetom nemočna pogled usmerjam v tla,
medtem ko misli v meni razpršene švigajo v vse strani.

Traalski hroščati krvolok.
Ako drugih ne vidim, postanem sebi in svetu nevidna.
Ko bi vsaj delovalo...

Nasprotno.
Ljudi privlačim kot magnet kovino.
Moja nepozornost, drugim nadzor.
Požrejo me in prebavijo, še predno se same sebe zavem.

Iz službe se napotim v trgovino in nato k parkiranemu avtomobilu.
Razmišljam o današnjem dnevu, o delu ki me čaka čez vikend...
Občutek tuje prisotnosti hoče, da privzdignem pogled.
V obraz mi zre snemalna kamera, ob ustih imam nameščen mikrofon.

"RTV Slovenija. Smemo vprašati, kaj si vi kot slovenka mislite o tem, da nameravamo uvesti uporabo arabskih števil...?"
V šoku pričnem zagovarjati slaboumnost verovanj, se nato zapletem v paradoks brezverstva,
se postavim za enakopravnost in seveda zaključim:
"No ja, vseeno pa je potrebno začrtati mejo tudi preveliki toleranci."
"Hvala lepa. Vaše ime in priimek?"
"Lara Arh."

Odpravim se dalje.
Pri semaforju se nenadoma zavem.
Ja pa halo Lara, ja kje pa živiš???!!!
Le kako si se pustila tako nategniti?!!!
Saj pa menda ja ne uporabljamo rimskih števil?!!!

Faaaaak...
Slaba, res slaba reklama osebnosti.
Ne vem ali naj se zjočem, ali svojo glavo na semaforski drog izobesim in do smrti okamenjam.

Moja petkova sreča v trenutku usahne.

Možu vsa skrušena izpovem svojo idiocijo,
s katero še sama prav dobro ne vem kaj početi.
Naj se sami sebi nakrohočem do solz?
Naj poiščem odgovorne urednike in jih prosim, naj prispevka ne objavijo?
Kot kup nesreče pričakujem njegovo tolažbo.
"Pa saj si ja vajena javno izpostavljati svojo neumnost?!! Mar ne pišeš o njej v blogih?
Čemu bi te zdaj to skrbelo?!"

Sedem pred računalnik in poiščem nekaj indirektnih kontaktov, saj direkten RTV očitno ne želi biti.
Vljudno prosim za izbris mojega prispevka.
Sami sebi se zdim preneumna, da bi me kdorkoli javno izpostavljal.

Tržnikom posredovana elektronska pošta bo zagotovo romala v smeti in se nikdar ne srečala z uredniškim pogledom.
Razlog več, da blog napišem.
Razlog več, da stisnem tisti majhen moder gumb na spodnji desni strani.

Ljudem kot sem jaz očitno res ni pomoči.