Vsakič znova se presenetim.
Sami sebi dokazujem, da sem živa?
Menda...
Trenutno je mož na mladinski delavnici, se je pa pred odhodom krepko razburjal nad Win 10 sistemom,
ki samovoljno zaganja svoje posodobitve na način, ki je za uporabnika vse prej kot prijeten, še manj produktiven.
Tekom delavnega procesa kursor miške zmrzne na ekranu in brez vsakršnega opozorila postane njegovo
premlevanje bolj pomembno od kateregakoli uporabniškega dela.
Ko človek ves besen vklopi vnovični zagon ugotovi ne le, da se je sistem posodobil,
temveč da razpolaga s celim kupom na novo naloženega neželenega sranja.
Tako sem predhodni teden poslušala bentenje mojega nesrečnega moža med tem,
ko sem lahko sama na svojem prenosniku še mirno in nemoteno opravljala svoje delo.

Seveda se vsakršna Windows posodobitev širi postopoma.
Najprej so je deležni uporabniki namiznih računalnikov, s tedenskim zamikom pa nato preide na prenosnike.

Tri dni nazaj Lara benevolentno sestavlja kolaž za svojo stranko.
Nenadoma zmrzne miška na ekranu.
Nič več ne deluje kot bi moralo.
Čakam...
Čakajoč Godota...

Zgodi se, ma ama ništa!
Po petih minutah brezdelja se odločim,  da računalnik na novo poženem.

Dobrodošli v f.. Windows.
Slovensko?!?!
Znorim.
Vklopim izbiro angleškega jezika in se odločim.
Shraniti vsa dosedanja dela na zunanji trdi disk, v primeru da...
Človek nikdar ne ve.

Backup izvajam mehansko.
Običajno tako, da stare shranjene datoteke zavržem in na njihovo mesto kopiram nove.
Saj bi to počela drugače, pa vendar...
Komu se pa ljubi sedeti uro in pol pri računalniku in venomer klikati enainisti gumb?
Želite datoteko prepisati?
Odkljukaš in podaš navodilo, naj izbiro uporabi za celoten nadaljni proces.
Okna se navkljub temu, še vedno odpirajo in sprašujejo.
Ste prepričani, da želite datoteko prepisati?

Ma fuck off!

To je temeljni razlog, da se reči lotim kot se jih.
Nobenih oken in nobenih prepisovanj.
Nobenih razlag.
Čao!

Odprem dve okni.
Prikaz vsebine računalniškega diska D v enem, prikaz vsebine priklopljenega zunanjega diska F v drugem.
Zgrabim datoteko GEA in izvedem ukaz briši.

Izbrana datoteka je za izbris prevelika. Naj kljub temu dokončno izbrišem vsebino?
Javol. Briši.

Tako.
Predhodno sem kartoteko že kopirala in nameravam jo, seveda, prilepiti.
Zaženem ukaz: Paste!
Pred oči mi skoči sivo prikazno okno z belim križcem na rdeči podlagi.
Izbrane vsebine ni mogoče prilepiti.

WTF????
Še enkrat prilepim.
Še enkrat okno...

Prav, bom pač še enkrat datoteko kopirala...

Zagrenjeno in v šoku ugotovim, da vsebina ne obstaja...
Star back up na zunanjem disku nedotaknjen, novih sedem mesečnih vsebin, nikjer.

Ja pa hudiča.... A to mi je pa bedak dovolil???!!!
To, da sem smela izbrisati v spomin kopirano vsebino?
Na to me pa, kreten ni želel opozoriti?!?!?!
Kje so bila vsa čudežna in blesava okna???!!!
Kaj je počel med tem, ko si je zadovoljen požvižgaval?!?!?!
Pisal ode samemu sebi?!?!?!
Posodabljal samolasten sistem?!?!?!

Panika.
Google iskanje.
Odtipkam: profesionalna oprema za obnovo izbrisanih vsebin.
Išči!

Namestim testno različico programa.
Zaženem.
Dela.

Preverim.
Ali testna različica programa omogoča obnovitev vseh izgubljenih datotek ali je njeno delovanje količinsko omejeno?
Omejeno.
Navodilo na Paypal oknu se glasi: vplačaj!
(seveda iz mojega tekočega računa - 80 €, ljudje božji ali ne...)

Ponovno zaženem aplikacijo in izvršim obnovo izbrisanih datotek.
Kot običajno, ne berem navodil.
Ni časa.
Dve stranki imam na čakanju.
Ignoriram gumbek išči podrobno.
Nenadoma mi kapne: menda bi le bilo bolje, da vklopim še podrobno iskanje.
Proces tekom obnavljanja prekinem (izrecno piše v navodilih: Ne počni tega!!!).
Ponovno zaženem proces z vklopom izbrane opcije.
Njet!
V grozi ugotovim, da sem stanje dodatno poslabšala.
Nekaj datotek sicer vseeno rešim, vendar so tokrat razkropljene izven izvornega "predala" .
Anksioznost in Munchov krik:
Le kaj sedaj?!?!

Nič.
Rešujem, kar se rešiti da.
Do 5h zjutraj klikam po vsaki posamični datoteki in ugotavljam: dela ali ne dela?
Kam datoteka paše?

Na papir beležim vse izgubljene datoteke.
Glava me že tako boli, da se čudim, da ne eksplodira.

Ob petih končam s preverjanjem in urejanjem, zaključim spisek ter ležem v posteljo.
Levo teme me boli, kot bi Darth Vader vanj zapičil svoje  pogubno  lasersko orožje.

Naj možu napišem sms sporočilo, naj ob sedmih zjutraj preveri mojo prisotnost?
Dihurki sta namreč čez noč v kletko zaprti, pa tudi hrane za cel teden nimata.
Ako me kap, bo mož ob prihodu po celo tedenski odsotnosti lahko našel tri trupla namesto enega...

Sredi življenjsko/smrtne špekulacije se odločim.
Danes ne grem v službo.
Pišem dopust.

Sčasoma le poniknem v spanec, saj sem menda ja na srečo vzela Sanval in proti bolečinsko tableto, že pet ur nazaj.
Ob sedmih me prebudi rožljanje telefona.
Pokličem v službo in prosim, naj mi beležijo dvo dnevni dopust.
Običajno se tudi v takšnih situacijah v službo namenim.
Imam drugo izbiro?

Tokrat sem se pametno odločila.
Reševati svetove.
Tistega računalniškega, službenega, predvsem pa svojega!

Prenosnik izročim računalničarju, ako mu uspe rešiti še kakšno datoteko več.
Napotim se na pošto in dvignem prispeli zdravstveni izvid.
Kraaasno!!!!
Še en dodatni biserni izrastek na mojem telesu.
Itak!
Ko pa sem si sama največji možni biser.

Oglasim se na rohneči telefon.
"Nuja, danes, takoj!"
Takle imam...

Namestim vse za delo potrebne programe na možev računalnik in delam od 9. ure zjutraj do 18. ure popoldan.
Kot bi se bila v službo napotila, če ne celo več...

Delo osvobaja človeka!
Phah!!!!
Pa biseri tudi zaradi njega rastejo...

No, bistveno, da se zopet dobro počutim.
Storila sem vse, kar je bilo v moji moči.
Diham.

Vdih, izdih...