Zgodilo se je.
Danes.
Tisti trenutek,
ko človek ve,
da si nečesa želi,
obenem pa pozabi kaj.
Spisala sem poezijo.
Sireno.

Da obudim spomin,
da prikličem v lastno zavest,
da sem nekoč tudi sama 
posedovala čisto drobne,
povsem uresničljive želje.
Dostojnost lastnega življenja?

Bogve.
Življenje je čudno.
Nekaj novega prinese
in marsikaj v pozabo odplakne.
Odplak ne nosiš s seboj.
Bremeni te njihova teža.

Prilagajaš se.
Nič se ne izide po pričakovanjih.
Soodvisen si od nevidnih niti pajčevine,
v katero si ujet.
Soodvisen od okoliščin,
predvsem pa od sebe samega.
Od priložnosti, ki se ponujajo.
Od izbir, ki jih sprejemaš.

Počasi in skorajda neslišno odteka.
Želja in z njo življenje.
Prilagajanje ji zašije usta.
Izbije vsakršno voljo.

Nekoč sem naslikala
sebe.
Preko ust je ležal mrtev fazan.
Se morda želja je borila 
za preživetje?

Ni je več.
Ne vem je.
Ne najdem je.
Le še grenko-sladak,
retro priokus,
me občasno spomni nanjo.

Priznam,
krepko me plaši.
Dejstvo, da je ni več.

Živeti na morju?
Čemu že?
Dostojno življenje?
Komu v čast
in po kolikšni ceni?

Lažem si,
da sem izpopolnjena.
V čem?
V univerzalni laži?
Igram farso in čakam,
da čim hitreje mine.

Depresija?
Niti pod razno.
Vdanost v usodo?
Pojma nimam.

Proti komu ali čemu naj se borim?
Proti sistemu,
ki je tak kot je?
Proti sebi,
ki sem takšna kot sem?

S čim?
Z željo in njeno ceno?
Sem pripravljena kupiti in plačati?
Navkljub odrekanju,
je danes ni več tu.

Sedim in mečem
črne črke na papir.
Imajo smisel.
Zame, vsekakor.

Ima smisel moje življenje?
Dokler pišem in ustvarjam,
živim.
Zase.
Čeprav nje ni.

Čeprav sem se obsojena
kot milni mehurček
občasno zaletavati
v neorošene okoliške šipe.
Sodelujem.
V igri.
V pajčevini življenja.

Ne bom vam rekla,
da sanjajte.
Ne bom vas učila živeti.
Ne bom na vas lepila
označevalcev in ne sodila.
V lastnem življenju sem bila in še bom,
povsem neizprosen rabelj sebi.

Tu sem zato,
ker čakam,
da mine.
Pohlep.
Vdih.
Slo po življenju.

Nimam več volje
in niti ne sle po reprodukciji.
Ne vodi me iluminacijska luč.
Morda sem pa res izpopolnjena
in se nikomur ne lažem.
Želim si le trudna leči na prašna tla.
Osvoboditi um
in ponuditi telo prehranjevalni verigi.
Pa saj točno to počnem!

Sem bila morebiti
kdajkoli drugega deležna?
Sama sem se pustila v to zanko ujeti.
Vdihnila sem.

Barva?
Lahko je rdeča.
Morda pisana kot mavrica.
Črno bela za nekatere.
Sama ljubim zeleno.
Pomirja.
Zelo.

Nebo?
Mnogim prečudovito.
Narava?
Vredna življenja... (nekaterim)

Pa sem se le prebila do nje.
Do tiste drobne,
obstoječe želje.
Izgubiti se med zvezdami na nočnem nebu.

Nekoč sem pijana ležala
na Rimskem zidu in zrla v nebo.
Bilo je tako neskončno,
da sem se povsem izgubila v njem.
Bile so mlečne ceste... 
in bilo je življenje.

Bilo je življenje.