Ob prebiranju zanimive teme sem se odločila tudi sama spisati zelo kosmat blog.
Vedno več je namreč deklet, ki ima težave s poraščenostjo in naravnost grozljivo se mi zdi, da morajo biti samoplačniško primorane skrbeti za lasten estetski izgled.
Ako nimajo denarja so se primorane zateči v ZOO ali v Cirkus, kot je bilo temu dolga leta nazaj, navsezadnje običaj.

Ko sem se sama zaradi lastne nenadne poraščenosti zatekla k zdravnici, se mi je ta malone smejala v obraz.
Razen obilice ogrebanin in mozoljčkov tam, koder naj bi po njenem mnenju rastla brada, ni namreč opazila ničesar.
Vidite kako dobro sem lastno opičjo nrav zakrila?
Valjda se ne bom po cesti kot opica sprehajala...
S prstom mi pokažite na žensko, ki da svoji črni, dolgi kocini sredi lica, mir.
Nekateri primerki so presegali cel centimeter in se zvijali v podkožno prejo, ki je povzročala neprestano podkožno gnojenje.
Zato sem si pore luknjala z razžarjeno iglo, se rezala z destilirano žiletko in si s kirurško natančnostjo pulila štrene s pomočjo 2001 pincet.
Kot ta najhujši psihotik ali nerazsoden narkoman na višku svoje krize!

Zanemarljiv odnos zdravstvenega osebja me je dobesedno poteptal.
Nekega dne sem sklenila leta depresij in obupa pretvoriti v povsem zdrav samosarkazem.
Preživeti je pač bilo potrebno in vsega tega sranja sem imela že čez glavo dovolj.
Ako hočem mirodostojno bivati, moram pričeti relativizirati lasten spol.
Hočeš nočeš sem se morala sprijazniti z dejstvom, da se pretvarjam v moškega.
Njegova brada hoče na plano.
Takele imamo...

Navkljub lastni sprijaznjenosti z zrelativizirano entiteto pa bradi nisem dala miru.
V vsakodnevnem kontaktu z ljudmi bi si ne želela vprašljivega pogleda množic:
"What the fuck!!! Si ženska ali nisi?!?!?!"
Vsekakor sem prepričana, da bi bila ob prekinitvi samokirurških posegov, deležna prav takšnih opazk.

Po dolgih letih so me končno le napotili k endokrinologinji in moje stanje se ji je seveda zdelo, prav tako kot osebni zdravnici, krepko pretirano.
Lahko je soditi izven sebe neznanca,
ki lasten čas in energijo vlaga v boj zoper neestetsko nadlogo.

Predpisan mi je bil Aldactone - zdravilo, ki naj bi pripomoglo zavirati hirzutizem.
Navkljub temu, da ga kar nekaj uporabnikov po spletu močno hvali, sama ne zaznam večjih razlik.
Ni mi povsem jasno, kako so sposobni moškemu ob "korekciji" spola zavreti rast kocin,
pri ženskah so pa še vedno, bolj kot ne, nemočni...

Družina me je v "moje dobro"
(seveda so to zase počeli, da jim končno ne bi bilo več potrebno moje spolno- identitetne zagate poslušati) prepričala, naj preizkusim moč laserske tehnologije.
Šla sem seveda in upala le na najboljši izid.
Sprva so me pofotografirali z vseh strani.
So edina ustanova, ki se je uspela prepričati o realnem stanju moje poraščenosti,
saj sem se cel predhodni teden tepla po roki, da bi si kocin ne pulila.
Tako so naročili. Ako pulim, laser dlake ne požge.
Po enem tednu sem bila že tako bradata, da sem bila le zimi hvaležna.
Zavila sem se v ruto ali šal in se zatopila v vlogo nevidne muslimanke...

Pa vendar...
Navkljub neprijaznim cenam in pogostosti obravnave, so kocine še vedno tu.
Res, da jih je mnogo manj, a še vedno vztrajno z menoj sobivajo.
Po petindvajsetih posegih sem dokončno obupala.
Trenutno nadlogo zopet tretiram s pinceto in primarnim priborom.
Pa saj menda ja nisem milijonar!
Sita sem tega, da že celo življenje garam za lastno zdravje!
Da bi bila vaaaaam lepa...

Zdravstvenemu in dodatnemu zdr. zavarovanju je navsezadnje očitno več kot vseeno ali naokrog hodim poraščena!
Vseeno, ali se zaradi bradatosti moja entiteta izgubi v nič...
Vseeno, ako sproducirajo depresivca več...
Navsezadnje, le kaj bi pričakovali od mehanizmov, ki vsakodnevno obilico kripljev producirajo?

Pri srcu me stisne, ko vidim mlado dekle zapuščati hodnik ordinacije, s pordelo kožo na obrazu.
Tako mlada in že brez identitete...
Morda je nikdar še pridobila ni...
Premlada, da bi jo pravkar izgubila...
Seveda si želi izgledati le kot dekle in ne kot cirkuško čudo na pragu enaindvajsetega stoletja.

Ne prepričujte me, da bi smele poraščene stremeti k dostojni zaposlitvi!
Svoje čase sem bila v Italiji ob delo le zato,
ker se za zasedbo vloge čistilke (pa ne filmske), nisem ličila.

...Bradata sem res, neumna pa zaenkrat ne!
V kapitalizmu ima VSAK človek DOLŽNOST ne le lepo, temveč DOVRŠENO izgledati!

No, morebiti pa res ne bi bilo škode, ako bi si dekleta in žene pustile rasti to preklemano nadlogo ter se pričele ponosno in samozavestno razkazovati. Ako bomo stigmatizirane, bo pač morala država za nas poskrbeti.
Očitno si lahko to privošči...
Naj se, v končni fazi, z vprašanjem brade ubada kdo drug.
Čemu za vraga bi se morale z njo ukvarjati same?
Prepričana sem, da ni tako zelo naša in tudi ne
tako zelo žensko osebna stvar, da bi morala postati naš problem!

Mimogrede. Še vedno sem prepričana, da je ženska poraščenost zgolj pokazatelj večje zdravstvene tegobe,
ki jo je vredno raziskati. Vendar o tem naše zdravstvo, kot veliko drugega, očitno bolj malo ve...
Oziroma ve, pa nima denarja...

PS: na sliki bradata Sandokanina Lara :D