Tla so se mi nenadoma stopila pod nogama.
Bil sem tam in v naslednjem trenutku izginil.
Pod mano je zijalo žrelo in me črpalo vase z nevzdržno hitrostjo.
Stene, ki so me obkrožale so bile ravne, gladke, navpične.
Poskusil sem zakričati.
Krik se je izgubil v grozovit odmev.
Dimenzije so se začele spreminjati.
Ni bilo več časa in niti ne prostora.
Bil sem na smrt preplašen.
Spraševal sem se, kam bom padel.
Mar obstaja kakšna navidezna meja v tej neskončnosti?
Padal sem čedalje globje.
Pa vendar, je vse v tem svetu moralo imeti nek vzrok, nek smisel.
Tresel sem se.
Proti svetu, ki me je obkrožal sem bil šibek in nemočen kot sad telesa,
ki ga je pravkar povrgla maternica.
Vse mišice so se nekontrolirano krčile in sproščale.
Sproščale in spet krčile.
Možgan nisem čutil.
Tisočero mravljincev je zapolnjevalo mojo lobanjsko votlino.
Mar je res vse to le igra moje podzavesti?
Hotel sem si vzeti življenje in končati s tem nesmislom.
Nenadoma sem se umiril.
Začel sem opazovati barve.
Bile so čudovite, močne, harmonično prelivajoče.
Najlepša mavrica, kar sem jih kdajkoli videl.

...Sedel sem na tleh.
Prav tam, kjer se je pojavilo žrelo.
Paranoične misli so obsedale vsak košček mojih še nerazsodnih možgan.
Čeprav sem okolico prepoznal, sem nagonsko čutil, da ni ista.
To je to!!!
V kristalu sem!!!
In ves park je z menoj vred ujet v debel, okrogel kristal!
Začel sem radovedno raziskovati okolico.
Kamorkoli sem se obrnil, steklo.
Neskončno, mrzlo, gladko, spolzko, prozorno steklo.
Ne morem ven!!!
Razočaran nad prostorsko omejenostjo, sem zopet sedel na mehka, travnata tla,
ki so se lesketala, kot bi bila tudi sama sestavljena iz zelenih, pokončnih kristalčkov.

...Figure letečih, golih, krilatih Nimf so nizko letale okoli mene.
Hotel sem se dotakniti božanskih teles.
Zamanj.
Zopet steklo.
Kot bi me nalašč vabile na ono stran.
Kot bi vedele, da ne morem prek svoje dimenzije.
V ušesih mi je odzvanjalo njihovo sladkobno posmihanje in šepetanje.
Znova se me je polastila panika.
Opazil sem, da se režim in hkrati besnim.
Nočem ostati v tem kristalu!!!
Nočem, da me zasužnji s svojo varljivo lepoto!!!
Nočem biti suženj kristala!!!

...Mimo mene so hodili ljudje.
Prihajali so in odhajali.
Še nikoli se nisem tako bal ljudi.
Zavidal sem jim, kajti bili so svobodni in se istočasno bal njihove svobode.
Zavedati sem se začel zastrašujočega vpliva svobode na tiste, ki se počutijo v njej utesnjeni...

...Svet izven kristala me je opazoval in imel v popolni oblasti.
Bil sem jim tarča posmeha.
Človek, nad katerim so izživljali svojo prirojeno in privzgojeno zlobo.
Podajali so si kristal iz roke v roko in opazovali moje reakcije.
Izmenjevali so si mnenja o tem, kaj uspem misliti.
Le komu bo kristal zdrsnil iz rok ali pa ga bo nalašč zalučal v kakšen temačen kot
ter s tem za vekomaj zapečatil mojo usodo?
”Me slišite?!!! Hočem ven!!!“

...Še vedno sem sedel na tleh.
Nisem čutil rok in ne nog.
Vedel sem, da se gladim po nogi, a občutka glajenja nisem čutil.
Strah v meni je usahnil.
Vse negotovosti so izginile.
Bil sem popolnoma zbran.
Zavesten.
Počutil sem se kot Bog.
Sicer ne vem, kako se Bog dejansko počuti, vem pa, oziroma prepričan sem,
da če obstaja nekaj večjega od nas, se mora počutiti kot sem se v tem trenutku...
Kot se sedaj počutim...
Na svojem telesu lahko nadzorujem edino možgane.
Vsako svojo misel rodim iz neskončnosti duha in jo širim v neskončnost.
In vse misli so trezne, edinstvene, občudovanja vredne.
Telo nima nikakršnega pomena.
Gola misel lebdi nad svetom in ta misel sem jaz.
Univerzum sem jaz.
In telo je obleka te misli.

Ena sama misel ima nešteto teles.
Univerzum v univerzumu.
Vsi smo le delec večje celote in skupaj tvorimo prvotni kaos.
Dvignjen sem tisoče milj nad zemljo,
pa vendar čutim navzočnost svojega duha na njej.
Prerojen sem.


Končno sem premagal kristal.
Zdaj je moj suženj.
Moj suženj?
Suženj mojih misli.


PS: original naslov - Kemija, povzeto iz zbirke Acqva.
 1:   Krilate Nimfe so bile dodane na zahtevo računalniške fakultete,
       ki je želela, da lasten zapis nekoliko erotično popestrim.
 2:   V tistem času je bila klasika, da sem pisala v moškem spolu,
       ker mi še brada rastla ni...