Odkar pomnim, imam težave s spancem.
Kot otrok sem se večkrat dušila.
Okolico sem poskušala opozoriti nase s kričanjem, ki ni proizvajalo zvoka.
Ko je popustil krč, ki je okleščal v postelj zaraščene ude sem ničkolikokrat neslišno tolkla ob steno
ali grebla po koži ljudi, ki so spali ob meni.
Ostala sem vedno znova ne slišana in ne občutena.
Povsem nevidna, kot bi ne obstajala.

Večkrat sem samo sebe zasačila tekom nočnega prerekanja ali klepetanja.
Zobno sklenino sem si uničila z večletnim nočnim nezavednim škrtanjem zob.
Nikdar nisem vedela kod preneha sanjski svet in nastopi stvarnost.
Morečnosti ni nikdar želelo biti niti konca, niti kraja.

V puberteti sta me zaznamovala dogodka.
Oče je zapustil postelj takratne druge žene, da bi legel k meni.
K meni je legla tudi sama stara mati in še danes pomnim modrino njenih žil na
ostareli razbrazdani, prosojno beli koži...
In res nisem vedela, ali sem se ljubila z njo in svojim očetom.
Preveč občuteno, srhljivo in preveč resnično, da bi verjela v sen.
Odločila sem se poseči v to stanje z izbiro.
Nehala sem se obremenjevati z medlim, zamegljenim spominom.

Parasomnija pa nikakor noče popustiti.
Predpostavljam, da gre za posledico nekdanjega padca,
ki sem ga doživela še kot dojenec.

Obrnem se na desni bok.
Z nameščanjem dveh pernatih vzglavnikov skušam razbremeniti konstantno napetost in bolečino v vratu.
Vroče mi je. Zgorela bom.
Bog ne daj še ene neprespane noči...
Polhen kufer jih imam!
Z nogama zbrcam lahno pregrinjalo in rjuho s sebe ter se zazrem v uspavano moževo telo.
Nikdar se ne bom nehala čuditi njegovemu obrambnemu mehanizmu, ki ga trenutno potopi v spanec.

Le kako se lahko suvereno prekriva čez glavo v tolikšni vročini?
Je v njemu zaslediti ostanek arhetipskega otroškega strahu???
Gugalnica časa me nalahno zaziblje.
Nahajam se v primežu poglobitvenega nihaja, ko me z njega zdrami moteč zvok smrčanja.
Narahlo zazibljem moževo telo v stran.
Smrčanje poneha.
Po glavi se mi zopet prično poditi najrazličnejše misli in občutek imam, da sem povsem budna.

Nad menoj zadoni strašljivo temačen in raskav moški glas.
Glasnost mi bo glavo raztreščila.
Ne vidim nikogar.
Zvok je preklemano močan...
Je v moji glavi???
Si ga domišljam???
Kričim, vendar moje žrelo ne proizvede glasu.
Utesnjena sem.
Glas pa rjovi in rjovi in noče popustiti ne v jakosti, ne v tonu.
Krč v rokah počasi popušča.
Moji nohti so zasajeni v moževo toplo kožo, vendar se ta še zdrzne ne... kamoli, da bi se prebudil.
Zaspim in pozabim.
Večkrat me prebudi boleči utrip okleščenega vratnega živca.
Tudi na stranišče moram.
Pogledam na uro da ugotovim, ali ima povratek v spanec sploh smisel.
Štiri.
Rjuho in pregrinjalo potegnem čez glavo.
Zebe me.
Prebudim se v potu svojega vratu in lasišča, še pred ječanjem budilke.
Boli kot pes...

Tekom dneva iščem vzroke za utrujenost.
Povrne se spomin.
Ne, ne meša se mi.
Le utrujena sem in neprespana...
Kot bi še nikdar ne okusila spanca.
Kot bi mi ne bilo dano si od življenja odpočiti...


PS:
za tiste, ki bi morda želeli izvedeti več:
http://www.viva.si/Nevrologija/4855/Najpogostej%C5%A1e-motnje-spanja-v-otro%C5%A1tvu-in-v-odrasli-dobi
http://www.zaspan.si/narkolepsija/narkolepsija-in-njeni-simptomi/