V kratki obleki, s slamnikom na glavi sem gazila po traku obale s kanglo v eni in ribiško palico v drugi roki, iskaje polže za nadaljni ribolov. Pravkar sem obšla rt, ko sem ugledala štiri, v enakomernih presledkih v vrsto postrojene figure, ki so se kar bleščale v sijaju zgodnje popoldanskega sonca. Bile so neverjetno majhne, "srednjedobne", mlečno blede in skorajda koščene. Vsaka se je oklepala svojega vedra in veselo skakljala po nizki, priobalni vodi. Ena izmed njih je pritegnila mojo dodatno pozornost. Bila je, kot bi pravkar prebegnila iz najbolj norega in odštekanega japonskega filma - Save the green planet (Jigureul jikyeora! - 2003, Joon-Hwan Jang). Bil je to možakar srednjih let, s potapljaško masko z dihalko okrog vratu, športno čepico na glavi ter z otroškimi, živo pisanimi rokavčki na rokah, iz katerih je bingljala otroška mrežica na eni in mahedrava kanglica na drugi strani. Skorajda bi prasnila v prešeren krohot, a sem ga na srečo uspela ukrotiti. Dregnila sem moža, ki me je pravkar dohitel, pod ramo. Njegova ustna kotička sta se tako kot moja, trudila zadrževati smeh.
"Daj mi hitro tvoj telefon! Prizor enostavno MORAM ovekovečiti! Kaj si ti ja nor?!?! Koji prizor!!!!"
"Ja pa ne moreš to kar tako," mi je odvrnil.
Oh, pa še kako bi zmogla. Saj bi jih vendar ja prosila za dovoljenje...
Navkljub trenutni zagnanosti sem sklenila ugoditi moževi pripombi.
Drugega mi niti preostalo ni, saj je le on razpolagal s telefonom, ki se je nahajal v njegovem nahrbtniku.
Klinc, pa tolikšna fotografska neODVISNOST!

Radovednost mi ni dala miru.
Približala sem se najbližjemu osebku in ga ogovorila:
"Where are you from?"
"Japan," je ta jedrnato odgovoril.
"What are you searching for?" sem poglobila svoje zasliševanje.
Predme je pomolil kanglico s tremi debelo rejenimi primerki morskih kumar.
"Oh, are you eating this???" sem povsem začudeno vprašala. Najverjetneje se mi je moral ob tem obraz krepko skremžiti,
saj mi je povsem namrščen odvrnil: "Oh no, NOOOO!!!"
Njegovo grimaso sem dojela, kot da bi se mu vsebina kangle povsem gabila, čemur pa je paradoksalno sledilo povsem blaženo lice ter radoživo otroško hihitanje.

Le čemu bi kumare nabiral ako ne s prehranjevalnim namenom, sem pomislila in se ob tem zamislila nad
vprašljivim znanjem njegove angleščine.

"Have a nice day," sem mu zaželela, ko mi je izpod nosu le odstranil svoj morski izplen.
Ni se obiral.
Hitro je dohitel skupinico, ki se je jela počasi oddaljevati z mrežico,
v kateri je pravkar ujeta hobotnica rovarila po morskem dnu.
Nisem si mogla kaj, da bi ne pomislila: Mater vola!!! Spretni pa so kot sto hudičev!

Po licu bi se mi bila skorajda utrnila solza ob zavedanju,
da sama že dva dneva povsem neuspešno ribarim od jutra do mraka.

Morda bo res bolje, če se naslednje leto tudi sama ozaljšam s športno čepico, potapljaško masko z dihalko in živo pisanima rokavčkoma ter se oborožim s kanglo in otroško mrežico.
I'll be, for the first time in my life, completely ready to save my own personal planet!