Članek
Objavljeno Jul 26, 2016
Jutro
Večer s tesnobno brezbesednostjo
leže nad jutro in pogledi
srepo zrejo v neznane horizonte.
Meglica, ki vije iz kavne džezve,
nežno povija votlost,
v katero se pogrezam čedalje globje.
Drobne celice tkejo
pustinjo otopelosti,
ki povija občutke.
Obliž brezbrižnosti
za razcapano,
v času in prostoru izgubljeno dušo.
Voda
V grebenastem valovju
se pretaka
neskončnosti spokojnost.
Solze preminulih siren
v njem
brez sledu vsahnejo.
Srebrno se zaleskeče
bol sonca,
ki tu ohlaja razbeljene žarke.
Varno zibljem se v tem ogrinjalu.
Vsak moj atom občuti dom.
Prisesana.
Jul 26, 2016