Jutro

Večer s tesnobno brezbesednostjo
leže nad jutro in pogledi
srepo zrejo v izgubljene horizonte.

Meglica, ki vije iz kavne džezve,
objame votlost,
v katero se pogrezam.

Drobne celice stkane
v pustinjo otopelosti,
povijajo občutke.

Obliž brezbrižnosti
za razcapano,
odcvetelo dušo.

Morje

V grebenastem valovju
se pretaka
neskončnosti spokojnost.

Tu solze preminulih siren
brez sledi
usihajo.

Srebrno se leskeče bol sonca,
ki razbeljene
žarke ohlaja.