Jutro
Večer s tesnobno brezbesednostjo
leže nad jutro in pogledi
srepo zrejo v izgubljene horizonte.
Meglica, ki vije iz kavne džezve,
objame votlost,
v katero se pogrezam.
Drobne celice stkane
v pustinjo otopelosti,
povijajo občutke.
Obliž brezbrižnosti
za razcapano,
odcvetelo dušo.
Morje
V grebenastem valovju
se pretaka
neskončnosti spokojnost.
Tu solze preminulih siren
brez sledi
usihajo.
Srebrno se leskeče bol sonca,
ki razbeljene
žarke ohlaja.
Jul 26, 2016