»Jaz sem,« se predstaviš in po zvočniku pripotuje povsem neobičajna niansa tvojega glasu.
Po dolgem, tihem premoru nadaljuješ: »ves se tresem.«
»Zakaj? Kaj se je zgodilo?« vprašam.
»Pravkar sem bil priča posledicam prometne nesreče,« poveš.
»Kakšne nesreče?«
»Pri Rutarju so mrtvi ljudje ležali na cesti… Enega so oživljali… Grozno!«

Sledi nov premor. Nikdar nisi pomislil, da boš kdaj priča tolikšni nesreči.
»Čisto sem šokiran,« s tresočim glasom povzemaš svoje občutke.
Preganja te shrljivi prizor in jezi krvoločnost brezvestnih voznikov.
Z rokama si krilil, praviš, in k vožnji priganjal tiste,
ki so z osebnimi mobilnimi telefoni šklocali v vse smeri.

V brezupno bolnem, otopelem svetu živimo.
Večina ljudi se le še naslaja ob tuji nesreči in vsaka tragedija, je le še senzacija.

Naslednjega dne me raztogoti poročanje javnih občil, ki izpostavlja smrt dveh mladih nogometašev, mariborske B ekipe.
Želijo morda pomiriti nogometne fanatike z dejstvom, da ekipa A ni utrpela izgub?
Nas učijo, da je življenje enega človeka manj vredno od življenja drugega?

Prikrade se spomin iz rane mladosti, ko še nismo razpolagali z vso to tehnologijo.

Bil je lep, sončen dan. Pod ljubljanskimi arkadami, sem mimo Uršulinske cerkve, stopala v smer veleblagovnice Nama. Slabih deset metrov pred sabo sem uzrla mlad par. Držala sta se za roko, se živahno pogovarjala in se opazno topila v medsebojnih, ljubečih pogledih.

Obstala sta na semaforiziranem križišču. Rdeča je prešla v zeleno in zakorakala sta po cestnem prehodu. Nenadoma je povsem nepričakovano, z visoko hitrostjo, izza ovinka pripeljalo vozilo. Mladenič je sunkovito sprožil roki in partnerko z vso silo odrinil k pločniku, na drugo stran ceste.

Močno je počilo. Mogočna sila je izpraznjen par čevljev krčevito okovala v cestni asfalt. Sledilo je neutolažljivo vreščanje in ihtenje dekleta, pozivanje partnerja, kriki obupa in pretresljivi prizori groze. V daljavi se je stopnjevalo zavijanje siren,
ki so se le s težavo prebijale skozi nastali avtomobilski zastoj. Krvi željna masa je svoje poglede gnetla okrog para bosih nog,
ki so v nemem kriku štrlele iz razbitin prednjega vetrobranskega stekla.

Povsem negibna sem obstala na pločniku ob prehodu za pešce, ki sem ga imela namen prečkati tudi sama.
Ukleščena v srhljiv, neviden objem, ki me je spajal z nesrečnim dekletom na cestišču.
Nerazsodna, pretresena, razžaloščena in šokirana nad nepričakovano usodo,
ki je brez milostno umorila mlado življenje in v kali zatrla razodeto ljubezen.

In ne, ni bila usoda.

Za počenim vetrobranskim steklom se je, nezavestni voznik, vdajal poslednjemu objemu žrtve.
Ob zaljubljenem dekletu pa je, na vročem asfaltu, osamljen ždel par ponošenih čevljev.