Vstopam v oseminštirideseto leto starosti. Še malo in bo pol stoletja za mano.
Med tem, ko si večina ljudi beli glavo z lastnimi novoletnimi zaobljubami, sama vedno znova rekapituliram samo sebe.
Klasika.
Le kaj bi mi zaobljube? Veliko bolj so mi pri srcu spremembe.
Sprememba je pač konstanta, ki nas od vekomaj spremlja.
V sebi nosi tisti magični pridih, ki ne dovoljuje, da bi samega sebe vkopal na mesto.

V mladosti me je bilo povsod dovolj. Zgovorno je že samo dejstvo, da me veliko ljudi pozna iz časov, ko še same sebe nisem poznala in vsakič mi je skrajno nerodno, ko se preteklosti ne spominjam, kamoli da bi znala njo in neznance v njej, primerno umestiti v spomin. 

Neprecenljiva želja po svobodi mi je poklonila tiste obstrižene piščančje perutničke, s katerimi sem lahko veselo frčala na vse strani in se na veliko presenečenje in negodovanje ostalih, še z večjim veseljem
zaletavala v meni atraktivne, izbrane stene. 

Kaj čem, ko pa so se mi zdele vedno prepovedane reči, najslajše?
Povsod me je bilo preveč in zato so me znali imeti vsi, že krepko poln kufer.
Pride prijatelj domov in te najde, kako ves evforičen sediš v njegovi dnevni.
WTF?!?
Imela sem zajeten šop ključev, s katerimi sem se z veseljem poigravala. Omogočili so mi vstop marsikam, kamor bi človek mojega samovoljnega vstopa sploh ne pričakoval.
Če ni šlo s ključem, sem si pa lestev k oknu zvlekla.
Saj pravim. Povsod me je bilo preveč.
Če nazaj pogledam sem morala biti en smešen, trapast karakter z ne vem katere idiotske predpotopne risanke.
Čeprav bi me traktor povozil, sem se vedno znova celostno sestavila nazaj.
Butelj neumni!

Prav smešno, kako se stvari obrnejo.
Danes me je povsod premalo.
Niti želje nimam, da bi me bilo kjerkoli več.
Svoboda je itak precenjen pojem.
Več si je naložiš na krožnik, manj jo imaš.
Ampak. Le kaj bi mularija vedela o svobodi?
Svoboden si, ko skačeš po živcih drugih.
Ko si v lokalu prisvojiš tuje pivo, ko z lastnim občutkom estetike šokiraš celo vas, ko svoje misli in jezo pretvarjaš v glasbo, ki jo povsem neobremenjeno izdereš nadrejenim v obraz.
In bog ne daj, da bi tvoje ideje o svobodi, drugi ne spoštoval!

V bistvu šele danes dojemam,
kolikim ljudem se moram zahvaliti,
da so me sprejeli tako kot sem in da niso nikdar dokončno obupali nad menoj.
Se zahvaliti tistim, ki me tu in tam povlečejo za rokav in mi prišepnejo:
"Ejli, se spomniš trideset let nazaj?"
Pravzaprav ne.
Žal. Pozaba ni namenska.

Nikdar nisem imela odličnega spomina in še tisto malo delujočega, sem si v mladosti veselo skurila.

Osvobojen si pravzaprav takrat, ko svobode več ne kupuješ na poceni štantih razprodanih osebnosti in ko zanjo nisi več pripravljen nikomur, niti samemu sebi ne, plačati.

Draga retrospektiva. Nikdar bi lastne trenutne sreče ne zasukala nazaj.
Le kaj bi mi torej zaobljube?