Mnogo mlajši bratec se je zaljubil v Supermana, ko je dopolnil pet let. V kolikor mu nismo oblikovali zloglasnega razpoznavnega kodra na čelu, je svojo ljubezen izražal prek vika in krika. Seveda. Bil je čudak. Vsaj tolikšen, kot sem bila sama njemu. Da bi lažje pomnil naučeno snov je tudi kasneje, ko je vpisal medicinsko fakulteto, študiral v kirurški halji in lateks rokavicah. Identifikacija z lastnimi junaki mu je bila, za razliko od mene, od nekdaj zelo zelo pomembna. Sama se v življenju nisem nikdar z nikomer identificirala. Izjema je moja produktivnost. V puberteti sem pričela stremeti k izdelavi umetniškega master piece-a, s katerim bi se na veke vekomaj zapisala v ljudska srca in si priborila iluzorno nesmrtnost Človeka. Svoja dela sem pričela zato primerjati z deli raznovrstnih umetniških avtorjev. Po nekaj letnem obdobju tudi s to zahtevo povezane depresije, sem na srečo ugotovila, da me ta vodi izključno v neproduktivno norost. Napak usmerjen fokus. Navsezadnje jabolka ne moreš primerjati z banano in te ne s pomarančo.

Pri triindvajsetih letih sem spočela otroka, ki pa ni dolgo živel ob meni in z mano, sicer bi ga življenje vsekakor obdarilo z  večjo dozo prizemljenosti. Od drugega leta je odraščal ob očetu, ki mu je serviral obilico strahospoštovanja po eni strani, po drugi pa zadovoljeval še kako idiotske materialne zahteve. Slednje je pripomoglo zadovoljevati tudi obsežno število sorodnikov po očetovi strani in pa seveda tudi moja mati, ki kajpak zelo dobro ve, kako razvajati moško potomstvo.
Jebeš patriarhat!!!

Navkljub temu, da sem sinu ob periodičnih srečanjih nudila stoodstotno pozornost in posluh, ga skušala usmejati v zdrav individualizem ter ga naučiti, da je za dosego lastnega cilja potrebno vložiti maksimalen trud, vztrajnost, doslednost in napor, je razvajeno dete kajpak zaobjelo življenjsko površinskost in lahkomiselno bivanje. Čemu za vraga naj bi človek živel drugače, če okolica veselo zadovoljuje vse njegove elementarne potrebe? Saj menda ja ni neumen, da bi tega ne izkoristil. Sčasoma je hvaležnost pošla. Sine živi v prepričanju, da je dolžnost okolice, da ga še naprej razvaja.

Pred kakšnim letom je "dete" ugotovilo, da so njegova pričakovanja za ta svet, mnogo prevelika. Pričel je kopičiti obilico psiholoških težav, saj se zadovoljitev življenjskih potreb ni več izšla s pričakovanji. Nihče ga ne mara, nihče mu ne nudi dovolj, sam je pa, ubogi revež, v neprestani duševni stiski. Nima več moči, da bi zjutraj bdel, saj še ponoči težko in le na obroke spi. Neprestano je utrujen in izžet, razen ko se udejstvuje ljubljene fitness aktivnosti. Dvigovanje stotih kilogramov in več, je zanj mala malica... Samega sebe je sčasoma prepričal, da je bolan. Nekdaj neizprosen oče mu, odkar ga je sin fizično napadel, plačuje obiske in trapaste raziskave pri zdravnikih. Psihološka diagnoza bipolarne motnje mu pripravno služi kot izgovor za slabo obvladovanje jeze.

Sama sem zelo nesočutna mati. Prvič, ker ne verjamem v obstoj teh diagnoz. Drugič, ker poznam zgodovino svojega otroka.
Nesočutna sem po mnenju svojega otroka in seveda po mnenju moje lastne matere: "Ja kaj pa, če je vse to res???"
Najbrž. "Mati, hvaležna sem ti, da sem danes kdor sem. Hvaležna sem ti, da nikdar nisi verjela mojim fizičnim omejitvam in si od mene vedno neizprosno zahtevala napredek. Zato se prosim ne umešavaj!"

Ko se ti okolica večinsko postavi po robu in otrok to občuti, postane to odličen razlog za izsiljevanje, zaradi katerega sva s sinom kar nekaj časa zaključila. Ne nameravam postati soustvarjalec z navidezno ljubeznijo tlakovanih poti v inferno. Pika.

Po zadnjem pregledu, ki ga je opravil v Bresci je sine ocenil, da bi bilo morda le primerno, da se po dolgem času zopet srečava: "K tebi bom prišel, ko bom s pomočjo fito pripomočkov dosegel, da se bom lahko zbujal pred enajsto uro."

Z dvema brcama v rit bi mu postregla, pa naj se prične končno pri štiriindvajsetih letih sam preživljati. Zagotovo bolj učinkovito od vseh fito pripomočkov in farmacije skupaj. V zadnjem dialogu, ki sva ga imela preko družbenega portala Facebook, je pogovor potekal približno takole: "Si gledala film Limitless? Si videla kake sposobnosti ima ta tip? Veš, občasno jih imami tudi sam, kar je temeljni razlog, da si jih želim neprestano imeti."
"Drago dete, vsi smo sposobni tu in tam večje storilnosti kot običajno, pa se zato še ne prepričamo, ne zahtevamo in ne pričakujemo, da bi morali vedno delovati nadpovprečno iznad naših zmožnosti."
"Enkrat mi je uspelo naštudirati stopetdeset .pdf strani v treh urah."
"Ja blagor se tebi. Sama sem za eno stran vedno potrebovala več dni, ti pa trdiš, da imaš slab spomin?"
Dialog v prazno z adolescentom, ki bi najraje pogoltnil tabletko, da bi le razpolagal s super umom življenjskega bedaka.

Tudi tokrat je dosegel svoje. Za srečanje v Ljubljani se je predhodno kajpak dogovoril z babico in mojim bratom. Prišel naj bi s partnerico in želi si, da sva tudi medva z možem prisotna. Dejal je, da pride popoldan. Ob šestih zvečer sem mu poslala sms: "Kdaj nameravaš priti?" Ob pol sedmih prejmem odgovor: "Sedaj štartam, ker sem moral k farmacevtki, da mi je dešifrirala po pošti prejeti izvid." Na moževo željo se udeleživa rojstnodnevne zabave njegove bivše sodelavke. "Le za kakšno uro," reče mož.

Vedoč, da nimava domačih ključev in da nikogar nisva obvestila o poznem prihodu moram seveda moža na določeni točki prevešanja dneva v noč, pobarati: "Upam, da imaš s seboj ključ od avtomobila, da bova lahko spala v avtu, če nama nihče vrat ne odpre." Čez neosvetljen Tivoli prispeva domov okrog polnoči. Sama upam, da je ušla kakšna zver iz živalskega vrta in se mi ne bo potrebno soočati z bližjim sorodstvom. Jok, odpade.

Napotim se do vrat vrtnega balkona in potrkam. Brat mi nejevoljno odpre: "Zakaj nista vzela kjuča??? Kaj pa, če bi jaz že spal???!!!"
Nato potrkam na vrata spalnice, koder gostuje moj otrok z dekletom.
"Ja kako pozna pa si?! Med čakanjem tebe sva zaspala... (toliko, da veš)."
Porka duš! Vedno sem jaz tista na tapeti.
Mož kajpak molči kot rit in se šele naslednjega dne opogumi in prevzame odgovornost: "Jaz sem dejal, da bova odsotna le kakšno uro."

Otroka skušam prepričati naj spita in se bomo naslednji dan pogovarjali. Jok, tudi to odpade.
Ne mine petnajst minut, ko smo že vsi v dnevni sobi ter se naslednji dve uri na terasi pogovarjamo o psihičnem zdravju mojega otroka. Razlagam mu, da bi se sama ne napotila k psihologu, če bi me za to dejanje plačali. Kot bi jih v življenju le malo videla. Še vsakič sem jim brezplačno celila stare zamere, med tem, ko so oni kasirali zavarovalniški denar. Da psihiatrov niti ne omenjam. Sinovo dekle pozorno posluša, miri špekulantske prvine sina in ves čas pritrjuje mojim opažanjem: "Dovoljuješ, da te pokopavajo lastne psihične zahteve."

Naslednje jutro se naštetim očitkom pridruži še materin: "Saj veš, kako težko spim. Ali veš, kolikokrat ste me danes ponoči zbudili?" Ob enajsti uri izrečem legitimne besede: "Zbudila bom otroka."  "Pa ne no... Pusti ju naj spita, dokler kletnih prostorov ne bomo potrebovali za pripravo vrtnega roštilja," reče brat.

Ma ne ljubi se mi. Tudi sama moram poskrbeti za svoje mentalno zdravje, ki mi ga ravno moja družina z velikim veseljem stalno izpodkopava. Po vseh požrtih očitkih naj se še z njimi prerekam? Klinc gleda vse skupaj!
Hočem domov, v svoj ljubi mir.
Naslednjič se, dragi moj sine, dobimo v Slovenski Bistrici.
Ustajanje ob deseti uri, če ti je všeč ali ne.